Začetna stran
Strupene gobe - uvodna stran
Strupene gobe - faloidni sindrom
Strupene gobe - parafaloidni sindrom
Strupene gobe - giromitrinski sindrom
Strupene gobe - orelaninski sindrom
Strupene gobe - muskarinski sindrom
Strupene gobe - panterinski sindrom
Strupene gobe - antabusni sindrom
Strupene gobe - paksilusni sindrom
Strupene gobe - prebavne motnje
Strupene gobe - prva pomoč  

 

 


Znamenja zastrupitve povzročajo naslednje vrste gob, ki rastejo tudi v naših krajih:

Smrtno količino strupov za odraslega človeka vsebuje 50 gramov svežih zelenih mušnic, kolikor tehta klobuk srednje velike gobe brez beta. Čas inkubacije traja od 6 do 24 ur po zaužitju gob.

Najprej se pojavijo bolečine in krči v trebuhu, slabost z bruhanjem in tako hude diareje, da jih primerjajo z diarejami pri koleri. Pridruži se močno znojenje in huda žeja, udje postanejo hladni, v mečih se pojavijo krči.

Znamenjem v prebavilih se kmalu pridružijo posledice okvare notranjih organov. Pojavi se zlatenica zaradi okvare jeter in pozneje še znamenja, značilna za prenehanje delovanja ledvic. Če se bolnik ne začne pravočasno zdraviti, sledi pri hudi zastrupitvi v 20-50 % že v prvih petih dneh smrt v jetrni komi. Če bolnik ta kritični čas preživi, postanejo bolj očitne še posledice okvare ledvic.

Zastrupitve z zeleno mušnico pripisujejo delovanju strupov amatoksinov, h katerim prištevamo alfa-, beta-, gama-, delta- in eta amanitin, amanin in O-metil-alfa-amanitin. Alfa amanitin je med amatoksini najbolj toksičen, njegovo delovanje na tkivne celice organizma je počasno, traja več kot 6 ur in se časovno ujema z nastajanjem znakov zastrupitve po uživanju svežih gob.

Poleg amatoksinov so v zelenih mušnicah tudi strupeni falotoksini faloidin, faloin, falacidin, falizin, falin, falizacin, falolizin), ki se razgradijo v prebavilih, če pridejo v telo skozi usta.

Ljudje in različne vrste živali so za strupe zelene mušnice različno občutljivi. Poskusi dokazujejo, da znašajo smrtne količine amatoksinov za človeka 0,1 mg/kg teže, za miš 0,1 mg, za psa 0,15 mg, za podgano 1,0 mg, za krastačo 1,5 mg in za polža več kot 100,0 mg/kg teže.

Iz podatkov je očitno, da zelena mušnica ne škoduje vsem enako. S temi dokazi so ovrgli tudi napačno mnenje, da za človeka niso strupene tiste gobe, na katerih so polži. Prav tako ne velja tudi cela vrsta drugih zmotnih podatkov, ki naj bi služili za hitro razlikovanje med užitnimi in strupenimi gobami.