Nazaj
Faloidni sindrom
Faloidni sindrom
Faloidni sindrom
Faloidni sindrom
 
 
KONIČASTA MUŠNICA

Amanita virosa (Lam. ex  Secr.)

 

Čas rasti:

I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII

Rastišče: najdejo jo tudi pri nas pod iglavci (smreka), redkeje pod listavci v nižinah in v višjih legah, v smeri proti Gorenjski.

Klobuk: 3-7cm v premeru polkrožno izbočen ali zvonast, včasih stoji postrani in nesimetrično na betu, pozneje se splošči, na temenu pa ohrani grbico. Popolnoma bel, redko svetlo rjavkast. V suhem vremenu svetleč, v mokrem vlažen lepljiv. Rob ostane dolgo podvit, obrobje je gladko, ni drobno nagubano kot pri lupinarjih.

Trosovnica: lističi beli, gosti različno dolgi, ob betu prosti. Trosni prah bel.

Bet: 8,5-15 x 0,6-l,5cm, bel, vitek, zgoraj tanjši, spodaj gomoljasto odebeIjen, ves prekrit z belimi kosmiči, obrnjenimi navzgor, sprva poln, pozneje votel. Tanko, nežno belo zastiralo obvisi na betu in kmalu izgine. Bela zunanja ovojnica je ohranjena in vrečasto obdaja gomoljasto odebeljeni spodnji del beta, ob gornjem robu je natrgana in zožena.

Meso: belo, mehko, neprijetnega vonja in okusa.

Uporabnost: ni užitna strupena, enako smrtno nevarna kot zelena mušnica, povzroča podobne znake zastrupitve s poškodbo jeter in ledvic.

Možnost zamenjave: podobni so ji pogojno užitni lupinarji. Amanita vaginata (Bull. ex Fr.) Quel. s svetlimi, skoraj belimi klobuki in drobno nagubanim obrobjem brez obročka na betu, s precej visoko segajočo belo, zgoraj natrgano lupino.