Gazele

Ljubezen je bila, ljubezen ¹e bo, ko mene in tebe na svetu ne bo.
1
Pesem moja je posóda tvojega imena, mojega srca gospóda, tvojega imena; v nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel od zahoda do izhoda tvojega imena; na posodi v zlátih èrkah slava se bo brala od naróda do naróda tvojega imena; z nje svetloba bo gorela ¹e takrat, ko bova onstran Káronov’ga broda, tvojega imena. Bolj ko Délije, Koríne, Cíntije al’ Lavre bi biló pozábit’ ¹koda tvojega imena.
2
Oèí sem veèkrat prá¹al, ali smem ljubiti te; odgovora ne zvem. Od daleè gleda¹, draga, me prijazno; prevzetno viha¹ nos, ko mimo grem. Ak’ v tebe so obrnjeni pogledi, odtégne¹ precej svoj obraz oèém; al’ ak’ dekleta druga ogledujem, zakriti jeze ni ti moè ljudem. Takó, al’ ljubi¹ me al’ me sovra¾i¹, kak’ bi ti ustrégel, siromak ne vem.
3
®alostna komú neznana je resnica, da jo ljubim, v pesmih mojih vedna, sáma govorica, da jo ljubim. Ve ¾e noè, ki bridko sli¹i zdihováti me brez spanja, ve ¾e svetla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim. Ve ¾e jutro, ve ¾e poldne, ve ¾e mraèni hlad veèera tiho to¾bo moj’ga bled’ga, vel’ga lica, da jo ljubim. Prebival’¹èa moj’ga stenam, mirni je samoti znano, tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim. Ve ¾e ro¾a, ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve ¾e, ki nad potjo leta ptica, da jo ljubim. Ve ¾e mokri prag nje hi¹e, vsaki kamen blizu njega, ino ve, ki mimo vodi me stezica, da jo ljubim. Ve ¾e vsaka stvar, kar vedet’ in kar sli¹ati od mene, in verjeti noèe draga mi devica, da jo ljubim.
4
Draga, vem, kakó pri tebi me opravljajo ¾enice, prav’jo, da v ljubezni moji ni bilo nikdár resnice, kak’ si brusijo jezike in ti ¹tejejo na prste pri kafeti, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device; al’ poslu¹aj mojo spoved, rekla bo¹, da sem nedol¾en, da le sama ti si kriva, ak’ je v temu kaj krivice: Dokler ne cvete ¹e ro¾a, so v èasti pri nas vijol’ce, zvônèeke, marjet’ce, druge tudi èislamo cvetlice. Kdor ni sli¹al nikdar peti sladkih pesmi Filoméle, rad poslu¹al bo strnade, ¹èínkavce in druge ptice. Al’ je moè na prvi prostor jo v zbiral’¹èih posaditi, moè ji prvo èast skazáti, ako v njih je ni kraljice? Préd dekleta so imela, al’ kar ti cvete¹ med njimi, vseh lepot nobena nima nam dopasti veè pravice. To pomisli, ne zameri, da, kar sonce sem zagledal, od oèi so tudi meni se uzdignile temnice.
5
Med otróki si igrala, draga, lani, — èas hiti; letos ¾e unema¹ srca po Ljubljani, — èas hiti., Koder hodi¹, te mladen’èi spremljajo z oèmi povsod, satelitov trop nam zvezde kraj oznani, — èas hiti. Zdaj je Hanibal pri Kanah premagavec tvoj obraz, na¹a srca Rim, ostra¹en, ne ustrah’vani, — èas hiti. Deklica prevzetna, zmisli, kak’ je kratek vsaki cvet, da zaène se leto starat’ ¾e v srpáni, — èas hiti. Pevca ubozega usli¹i, ki ga ranil tvoj pogled, préd ko starost bo Maháon njega rani, — èas hiti. Da Helenina lepota, tol’kanj mo¾ pred Trojo smrt, ni pozabljena, le pesem sama brani, — èas hiti.
6
Al’ bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; kdor sadi drevó, al’ bode zred’lo veje, sam ne ve. Se pod stropom neba trudi let’ in dan nomad; al’ pa konec leta bode kaj prireje, sam ne ve. In kupec po svetu hodi, al’ pa kaj dobièka bo, za blagó kadar gotove d’narje ¹teje, sam ne ve. In voj¹èak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom, kaj plaèilo bo vroèine, ran in ¾eje, sam ne ve. Lej, tak pevec teh gazelic, al’ jih bere¹ ti, al’ ne, al’ pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve. In al’ ve¹, da ti ga vnema¹, ti mu pevski ogenj da¹, al’ se smel bo razodeti vsaj pozneje, sam ne ve.
7
Kdor jih bere, vsak drugaèe pesmi moje sodi; eden hvali in spet drugi vpije: œFej te bodi!Œ Ta veli mi: poj sonete; oni: poj balade; tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi. Bo prijeten morebiti temu glas gazelic; oni bo pa rekel: kaj za Vodnikom ne hodi? Razuzdanim bodo moje pesmu prenedol¾ne; al’ terc’jalke porekó, da jih je vdihnil zlodi. Jaz pa tebi sami, draga, ¾elel sem dopasti, drugih nisem pra¹al, kaj se jim po glavi blodi. —