Uèenec

œO, predpust, ti èas presneti,
da bi veè ne pri¹el v drugo!
Ti med mater’ne petice
si poslal po¾re¹no kugo,
si mo¹njico mi rejeno
d’jal popolnoma na suho;
stari oèa se bo praskal,
gledala bo mati èudno,
malo pénezov poslala,
dokaj bosta mi naúkov;
vendar to bi ¹e prenesel,
to ¹e ni najveèje hudo.

O, predpust, ti èas presneti,
da bi veè ne pri¹el v drugo!
Sem obesil zavolj tebe
dokaj èasa uk na kljuko;
treba preèuvati bode
veè noèi s pri¾gano luèjo,
dolgo si glavo beliti,
da popravim spet zamudo;
vendar to bi ¹e prenesel,
to ¹e ni najveèje hudo.

O, predpust, ti èas presneti,
da bi veè ne pri¹el v drugo!
Si omo¾il dokaj deklic,
in med njimi mojo ljub’co,
mlado deklico nezvesto,
lepo Reziko nem¹kuto,
za katero rad bi dal bil
kri, ¾ivljenje, svojo du¹o. —
Da si njo mi ti omo¾il,
oh, to je najveèje hudo!Œ —