Prekop

Pomlad se je zbudila, se veseli je svet;
al’ tebe, pevec, vabi ’z ozidja ven nje cvet?
Kaj èutar’co èez pleèa iz mesta ven hiti¹,
al’ ne pije¹ studencev, se mrzlice boji¹?

V kogá si tak’ zami¹ljen? Kaj gleda¹ tak’ pla¹nó?
Od nje al’ od pomladi zmi¹ljuje¹ pesmico?
Noben ni èlovek zvedel, kaj mislil je taèas,
so usta omolèala, oblédel je obraz.

Ko najdejo ga, prazna èutárèica le¾i,
od srca spet do srca mu veè ne róji kri. —
Kdo mu je kriv bil smrti, se pra¹ajo ljudje;
nobeden ni bil zraven, sam Bog nebe¹ki ve.

K pogrebu vkup derejo ljudje od vseh strani,
Severe, njega ljub’ce, med njimi videt’ ni.
Skrivaj po pevcu joka znabiti se doma; —
o, komaj je verjeti, da je tak’ usmiljena!

Kaj ma¹nik z mizererom, kaj danes z libero
in z drugo pri pokopu hiti molitvijo?
Poroka nanjga èaka, zato tako hiti;
prelepa gospodièna Severa se mo¾i.

Zveèer jo je poroèil, do polnoèi svat’val;
opolnoèi vesel je ’z vesele dru¾be vstal.
Ko pride tja do grobov, kjer s’cer kraljuje mir,
zasli¹i med mrlièi gospod glasen prepir.

Pred njim odpro se vrata, ven pevec prihiti:
œZakaj v prst posveèeno ste me zagrebli vi?
Ker sem se sam bil usmrtil, je zdaj prepir za to,
al’ rabeljnom zapadlo, birièem ni telo.

Ne ljub’ci bit’ napoti, sem v strupu smrt si pil,
zakaj bi jaz nadle¾en mrlièem v zemlji gnil?Œ
Odkópan pevec le¾al je zjutraj vrh zemljé;
pokopat k tolovajem birièem ga dadé.