Neiztrohnjeno srce

Da je lepó, bi sodil, visoko èelo, vsak,
ak’ bil bi nekakóvi zapustil ga oblak;
bilé lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,
ak’ bil bi nekakóvi preè nejevolje sled.

Dalj èas ni trupla gledat’, dih prvi ga zdrobi;
srcé samó zavzetim ostane pred oèmi;
¹e bije, ¹e èutiti je ravno tak’ gorkó,
ko da biló bi v prsih ¹e zdravo in ¾ivó.

Vsi pra¹ajo, kdo zadnji v to jamo d’jan je bil,
gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil.
Stal tam je kamen, kter’ga nihèe pred èislal ni,
hité mu mah otrebit’, napis tak’ govori,

da Dobroslav je pevec bil tjakaj pokopan,
ki pel v tak’ milih glasih je od ljubezni ran,
pel v tak’ sloveèih pesmih èast lepe deklice,
prevzetne gospodiène, nemile ljubice.

Al’ ko si je zvolila mladen’èa druzega,
iz prs nobena njemu ni pesem veè pri¹la.
Pri Bogu ni tola¾be iskal ne pri ljudeh,
oèi kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.

Vnemár naprej je ¾ivel, manj svet ko razuzdan,
umrl je nespovedan in ne v svet’ olje d’jan.
Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnit’,
vsi pravijo, njegovo srce ne more bit’.

œTo pevèevo srce je,Œ star mo¾ tam govori,
œak’ bi biló svetnika, bi mir mu dala kri;
svetost ne, pesmi veène mu branijo trohnet’,
ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let.

Mi mu srcé odprimo, pod nebom naj le¾i,
da dan dana¹nji prejde, da prva noè miní,
da vstane drugo sonce, pripelje beli dan;
spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.

Hladijo naj ga sap’ce, naj rosa pade nanj,
naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj
pred vdihnile v ¾ivljenju, prejmejo spet ’z njega,
ak’ bo ta èas splahnelo, spet zagrebímo ga.Œ

Razplátili srce so, le¾alo noè in dan
je tam pod jasnim nebom, ko mine zor hladan,
ko vstane drugo sonce, srce tako skopni
ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni.