Povodni mo¾

Mnog’tere device, mnog’tere ¾enice
oko je na skrivnem solzé preliválo,
ker Ur¹’ki srcé se je ljubega vdalo;
al’ ljubih biló je nji vedno premalo.
Kar sli¹ala mo¹kih okrog je slovet’,
sku¹ála jih v mre¾e razpete je ujet’.

Je znala obljubit’, je znala odreèi
in biti priljudna in biti prevzetna,
mladen’èe unemat’, bit’ star¹im prijetna;
modrij in zvijaè je bila vseh umetna;
mo¾ake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.

Na Starem so trgu pod lipo zeleno
trobente in gosli in cimbale pele,
plesale lepote ’z Ljubljane so cele
v nedeljo popoldan z mladen’èi vesele;
bila je kraljica njih Ur¹’ka brhka,
plesáti ni dolgo nje volja bila.

Jih dokaj jo prosi, al’ vsak’mu odreèe,
pre¹erna se brani in ples odla¹uje,
si vedno izgovore nove zmi¹ljuje;
¾e sonce zahaja, se mrak pribli¾uje,
¾e sedem odbila je ura in èez,
ko jela ravnat’ se je Ur¹’ka na ples.

Al’ ker se ozira, plesavca si zbira,
zagleda pri mizi rumeni junaka;
enac’ga pod soncem mu ni korenjaka,
¾eli si plesati z njim deklica vsaka. —
Omre¾it’ ga Ur¹ika lepa ¾eli,
zaljubljeno v njega obraèa oèi.

To videt’, mladeniè se Ur¹’ki pribli¾a:
œAl’ hot’la bi z mano plesáti?Œ ji pravi;
œkjer Donava bistri pridru¾i se Savi,
od tvoje lepote zasli¹al sem davi,
¾e, Ur¹ika zala, pred tabo sem zdaj,
¾e, Ur¹ika zala, pripravljen na raj!Œ

To reèe in se ji globoko prikloni,
sladkó mu nasmeja se Ur¹ika zala:
œNobene stopinj’ce ¹e nisem plesala,
da èakala tebe sem, res je, ni ¹ala;
zatorej le hitro mi roko podaj,
lej, sonce zahaja, jenjuje ¾e raj!Œ —

Podal ji mladeniè prelepi je roko
in urno ta dva sta po podu zletela,
ko da bi lahké perutnice imela,
bila bi brez trupla okrog se vrtela,
ne vidi se, kdaj da pod noga udar’,
plesala sta, ko bi ju nosil vihar.

To videti, drugi so vsi ostrmeli,
od èude¾a godcem roké so zastale;
ker niso trobente glasova veè dale,
mladen’èa noge so trdó zacep’tale:
œNe maram,Œ zavpije, œza gosli, za bas,
strun drugih, ko ple¹em, zapoje naj glas!Œ

So br¾ pridrvili se èrni oblaki,
zasli¹i na nebu se stra¹no gromenje,
zasli¹i vetrov se sovra¾no vr¹enje,
zasli¹i potokov dereèih ¹umenje,
priè’joèim pokoncu so vstali lasje, —
oh, Ur¹ika zala, zdaj tebi gorje!

œNe boj se, ti Ur¹’ka, le hitro mi stopi,
ne boj se,Œ ji reèe, œne boj se gromenja,
ne boj se potokov ti mojih ¹umenja,
ne boj se vetrov mi prijaznih vr¹enja;
le urno, le urno obrni peté,
le urno, le urno, ker pozno je ¾e!Œ

œAh, majhno postojva, preljubi plesavec,
da jaz se oddahnem, da noga poèije.Œ
œNi blizu, ni blizu do bele Turèije,
kjer v Donavo Sava se bistra izlije;
valovi ¹umeèi te, Ur¹’ka, ¾ele,
le urno, le urno obrni pete!Œ —

To reèe, hitreje sta se zasukala,
in dalje in dalje od poda spustila,
na bregu Ljubljan’ce se trikrat zavila
plesáje v valove ¹umeèe planila.
Vrtinec so vid’li èolnarji dereè,
al’ Ur¹ike videl nobeden ni veè. —