Judovsko dekle

Kristjane v cerkev hodijo,
po trgu se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.

Rodu Abrahamóv’ga hèi
pa dan na dan doma sedi,
le malokdaj gre med ljudi.

Pri¹el je spet sobotni dan,
ki ne spo¹tuje ga kristjan;
od vernih Judov praznovan.

Ker tempelj njih daleè stoji,
zapoldan spet doma sedi,
popoldan tako govori:

œOd seje meni slabo je,
pustite, ljubi oèa, me,
da v divnjak grem sprehajat se.

Tam lepe ro¾ice cveto,
vesele ptièice pojo,
se pla¹ne srnice paso.Œ

Ko v grajski divnjak je pri¹la,
Judovska lepa deklica
mladen’èa najde kr¹èen’ga.

Za bele jo roké prijel,
na srce stisnil, jo objel,
je govoriti tak’ zaèel:

œDa ljubit’ moram vse ljudi,
tak’ vera moja me uèi,
al’ ljubi¹ me, Judovska hèi?Œ

Odtegne bele mu roke,
v oèi ji stopijo solze,
odreèe mu besede te:

œAk’ ravno mene ljubit’ sme¹,
jaz dobro vem, ti dobro ve¹,
da v zakon vzeti me ne sme¹.Œ

In ¹la je ¾alostna domu,
to¾ila milemu Bogu;
da ni nje vere, nje rodu.

Al’ veèkrat je nazaj pri¹la;
nje vera trden jez je bila,
ljubezni nje ni ustavila.