Velíka, Togenburg, bila je mera

Od zora sreèen upa¹ do veèera,
da bo vid’joèa nje podoba blaga,
in ko ti ¾e priteèe smrtna sraga,
se ¹e zaúpljiv k nji pogled ozira.

V nebesih nje oèi jaz videt’ menim,
kadar predrznem vanje se ozreti,
dva jezna keruba z meèem ognjénim.

Da bi ne ¾alil je, v vednem trepeti
be¾im jaz reve¾ pred pogledom njenim;
noben mi ¾ar’k v ¾ivljenja noè ne sveti.