Od daleè ugleda¹ zemljo za¾eleno; povrnjena veselja je zamuda in plaèana so pota polna truda, srce otrpne ti razveseljeno.
Pet’ ljubeznivost tvojo in lepoto je moj poklic in samo opravilo, dokler me v groba poneso temnoto;
ak’ gledat’ smem oblièje tvoje milo, za ¾alostnih noèi in dni samoto mi dano je obilno povraèilo.