Sonetni venec

Iz njega ’zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je zaèeta;
enak je pevec vencu poezije:

Vse misli ’zvirajo ’z ljubezni ene
in kjer ponoèi v spanju so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noè pre¾ene.

Ti si ¾ivljenja moj’ga magistrále,
glasil se ’z njega, ko ne bo veè mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

Prevzetne kakor ti dekleta zale,
ko bodo sli¹ale teh pesmi glase,
srcá ¾elezne d’jale preè opáse,
zvestó ljubezen bodo bolj spo¹t’vale.

Vreména bodo Kranjcem se zjasnile,
jim mil¹e zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveèe se glasile;

vendar te bodo morebit’ ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz srca svoje so kalí pognale.

Das’ od ljubezni usta so molèále,
ki mu mraèila je mladósti zore,
ki v upu niè imela ni podpore,
skriváj so pesmi jo razodevále.

®eljá se ogenj v meni ne pole¾e,
das’ upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah raz¾alíti te mi jezik ve¾e.

Bridkóst, k’ od nje srcé veè ne poèije,
odkrivajo njegove skrivne te¾e
mokrócveteèe ro¾’ce poezije.

Njih sonce ti si. V oknu domaèíje
ne da te najti, luè ti ljubezniva,
v gledi¹èu, na sprehodih sreèa kriva,
ne v krajih, kjer plesávk vrsta se vije.

Koliko krátov me po mestu ¾ene
zagledat’ tebe ¾elja; ne odkrije
se men’ obraz lepote za¾elene.

V samoti iz oèi mi solza lije,
zatórej pesmi, tebi v èast zlo¾ene
iz krajev niso, ki v njih sonce sije.

kjer se veselje po obrazu zlije,
kjer mine jeza nótranj’ga prepira,
kjer petje ’z polnega srca izvira,
zbude se v srcu sladke harmoníje.

Kjer poro¹eno od ljubezni èiste,
kalí, kar ¾lahtnega je, ¾ene zale,
ko, ki budí dih pomladánski liste,

od tamkaj niso pesmi tvoje hvale,
pomladi sreène, blagodarne tiste
cel èas so blagih sápic pogre¹’vále.

Bilé so v strahu, da bo¹ ti, da zale
Slovenke, nem¹ko govorit’ umetne,
jih boste, ker s Parnása so oèetne
de¾ele, morebiti zaniè’vale.

Kaméne na¹e, zapu¹èene bo¾’ce,
samíce so pozábljene ¾al’vale,
le tujke so èastile Kranjcev mno¾’ce.

Cvetlice na¹e poezije stale
do zdaj so vrh sne¾nikov redke ro¾’ce,
obdájale so utrjene jih skale.

Da bi nebesa milost nam skazale!
Otájat Krajna na¹ega sinóve,
njih in Slovencev vseh okrog rodove,
z domáè’mi pésmam’ Orfeja poslale!

Da bi nam srca vnel za èast de¾ele,
med nami potola¾il razprtíje
in spet zedínil rod Sloven¹è’ne cele!

Da b’ od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bilé vesele
viharjev jeznih mrzle domaèije!

Obló¾ile oèetov razprtíje
s Pipínovim so jarmom su¾no ramo;
od tod samo krvavi punt poznamo,
boj Vítovca in ropanje Turèíje.

Minúli sreèe so in slave èasi,
ker vredne dela niso jih budile,
omolknili so pesmi sladki glasi.

Kar niso jih zatrle èasov sile,
kar raste ro¾ na mladem nam Parnasi,
izdíhljaji, solzé so jih redíle.

Skeleèe misli, da Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoèe,
da tebe záme vneti ni mogoèe,
z bridkostjo so srcé mi napolníle.

®eljé rodile so prehrepenéèe,
da s tvojim moje bi ime slovelo,
domaèe pesmi milo se glaseèe;

¾eljé, da zbudil bi Sloven¹è’no celo,
da bi vrnili k nam se èasi sreèe,
jim moè so dale rasti neveselo.

al’ nagne ¾alostno glavíco velo,
megla k’ od burje prileti prignana
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in polje celo.

Sijálo sonce je podobe zale,
pogleda tvoj’ga pil sem ¾arke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.

Nad ¾arki sonca so se te zmotile,
na mrazu zapu¹èene so ostale,
ur temnih so zatírale jih sile.

Ko v ve¾i je Orést Diáne mile
zadóbil spet bil zdravje du¹e svoje,
tak’ bi bilé se od ljubezni tvoje
umirile prsi, lica se zjasníle.

Zbe¾ále so te sanje kratkoèasne,
biló blisk nagel upanje je celo,
ki le temnej¹o noè stori, ko ugasne.

Od tod ni veè srcé biló veselo;
kakó bilé bi poezije jasne!
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!

ki jim kropiv krdelo rejo vzelo
in kar ne¾láhtnih zéli¹è kal tam ¾ene;
al’ ak’ v gredice vrta jih zelene
kdo presadi, cvetejo koj veselo.

Tak’ blizu moj’ga bi srcá kraljice,
bi blizu tebe, sonca njih, dobile
moè kvi¹ku rasti poezij cvetlice;

ak’ hoèe¹, da bi zalj¹i cvet rodile,
veselo vele vzdignile glavice,
jim iz oèi ti po¹lji ¾arke mile!

Skrbí verige bodo odstopíle,
odpadlo bo ¾elezje njih okorno,
s preblago tvojo pomoèjo podporno
vse njih se rane bodo zacelíle.

Zjasnílo se mi bo spet mraèno líce,
spet upanje bo v srcu zelenelo
in ústom dalo sladke govoríce;

na novo bo srcé spet o¾ivelo,
v njem rasle jasnih poezíj cvetlice
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.

In toplo sonce vabi ven èebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovju slavèek poje spet brez truda,
veselje preleti naturo celo.

O, vem, da niso vredne take sreèe,
od straha, da nadle¾ne poezije
bi ne bilé ti, mi srce trepeèe.

Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije,
ki ’z njih, hladiti rane si skeleèe,
poet tvoj nov Slovencem venec vije.

Magistrale

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel èas so blagih sapic pogre¹’vále,
Obdájale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domaèije.

Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
Jim moè so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.

Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oèi ti po¹lji ¾arke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.