Uèenec |
śDa zdaj, — ko ¾e na Kranjskem vsak pisari, ¾e bukve vsak ¹u¹már daje med ljúdi, ta v prozi, oni v verzih se slepari, — jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi, ledino orje na¹e poezije, — se vriniti ¾elim, se mi ne èudi. Prijatelj, úèi mene pisarije: kako in kaj v¹eè se Kranjcem poje, odkrij mi proze na¹e lepotije!Ś |
Pisar |
śAk’ so pisar postati ¾elje tvoje, moj zlati uk poslu¹aj in zastopi, zapi¹i trdno ga v mo¾gane svoje! Ak’ hoèe¹ kaj veljati v na¹em tropi, besed se tujih boj ko hud’ga vraga, ak’ kos si temu, koj na prste stopi. Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve niè ne pra¹aj, poj po sili, pisarjem proza bo in pesem draga. Èe¹ biti v kranjskih klasikov ¹tevili, debelo po gorjansko jo zarobi, vsi bomo tvojo èast na glas trobíli; ak’ rovtarske vezáti zna¹ otróbi nov Orfej k sebi vlekel bo¹ Slovene in pozen vnuk poroma k tvoj’mu grobi. Da kranj¹èina zaklad ti svoj odklene, zapusti roèno mestne mi sosede, tri leta pojdi v róvtarske Atene.Ś |
Uèenec |
śAl’ ¾lahtne kranjske tam cvetó besede, kjer govoriti dosti veè ne znajo pastirji samski ko imena èede?Ś |
Pisar |
śTam, kjer po stari ¹egi ¹e drekájo, kjer ne zmajejo dost’ al’ niè jezika, besed nem¹k’vavcev grdih ne poznajo.Ś |
Uèenec |
śO sreène rovte, v vas me iti mika: al’ se bojim, pri rovtarji, pri kmeti da bera besedí ne bo velika.Ś |
Pisar |
śPeèene, ljubèek, pi¹èeta na sveti nikomur niso v grlo priletele; brez truda veèno se ne da ¾iveti. Besede zra¹èene, besede zrele ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslu¹aj ga, kako jo on zavije, jezika sol, lepota, da le zine, in pravo ti vezánje se odkrije. Tam pul’jo besedí se korenine, k tem deni konce: aèa, i¹èe, uha, on, ovka, ovec, druge pritikline, to trdno skupaj zvari; primaruha! lahko bo¹ v kozji rog ugnal Slovence, in proti tebi bo Dobróvski — muha.Ś |
Uèenec |
śO zlati uk! Adijo mestne sence! Apolon drugi bom jaz sred kozarjev si v rovtah pletel neumrjoèe vence. — Al’ na¹e ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo, od gr¹kih, od latinskih so pisarjev dobili star¹i uèenost v de¾elo in z njo besede tuje; — razodeni, al’ vsaj se bode teh poslu¾it’ smelo?Ś |
Pisar |
śBog tega várji! Po nobeni ceni, jezika na¹’ga z njimi ne ognusi!Ś |
Uèenec |
śSaj tudi drugi to store Sloveni; saj vemo, da turèúje Srb, da Rusi tatárijo, Poljak da francozúje, da vèasih vrli Èeh nem¹k’váti musi.Ś |
Pisar |
śLej, v knjigah njih je tol’kanj ljuljke tuje med lepo, èisto slav¹è’no zasejane, da je noben puríst veè ne izruje; al’ búkev ná¹e kránj¹è’ne spakedrane pe¹èièico denímo na ognji¹èe, prerojen Fénis èist da ’z ognja vstane.Ś |
Uèenec |
śÈ’mu bo nam, pra¹am, prazno pogori¹èe? Al’ mutasti poèakamo zijali, da ’z njega zrase novo besedi¹èe?Ś |
Pisar |
śSlovensko ljuljko bomo re¹etáli, hraníli dobro zrno in, kar zmanjka, iz svojih bomo to mo¾gan dodáli.Ś |
Uèenec |
śTe èudne zmési starega ostanka in iz novink Slovenec v Korotáni ne bo razumel ©tajer’c ne Ljubljanka.Ś |
Pisar |
śGorjaèarji, tatovi in cigani po svojem govore; kogá za silo nam v bukvah jezik svoj imeti brani?Ś |
Uèenec |
śGorjaèarsko, cigansko kaj berilo bo èudno vam pisarjem pomagalo, ak’ bo se vse drugaèe govorilo? Sami svoj uk spo¹tujete premalo, veè tujk c’lo tebi, ne zameri, uide, zakaj bi se jih moje ¾nablo balo?Ś |
Pisar |
śTo govori se, kar na jezik pride, pogovor, ko na u¹esa veè ne bije, ko zjutranja megla se v niè razide; kar v bukvah je natisnjen’ga, upije, to, bratec, med uèene gre lingviste in prièa od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve èiste, ak’ nas ne hval’jo, naj me vzame zlodi! Cel svet posnemal kranjske bo puriste. Kar noè’te vi umeti k svoji ¹kodi, kar ne dopade va¹i slepi buèi, èastili bodo pozni to naródi.Ś |
Uèenec |
śPri¾gal si, mojster, ¾ar’k mi nove luèi; na delopust da sodnega jaz dneva slovim, ¹e to, kaj pel bom, me poduèi!Ś |
Pisar |
śHoracij dulce et utile veleva, kaj prida sli¹’jo u¹esa na¹a rade; nam utile je zrno, dulce pleva.Ś |
Uèenec |
śRomance zdaj pojejo in balade, tragédija se tudi nam obeta, sonéte sli¹im peti pevce mlade.Ś |
Pisar |
śOd mene pesem vsaka je prekleta, ki nima prav slovenskega imena, naj ¹e takó prijetno bo zapeta. Ljubezen poje pevcev teh Kaména, jeziku dela ino srcu rane, v grdobe strela tre¹èi naj ognjena! Balade od Èebelice zasrane, da bi se té med nami zamorile, tragédije ostale nam neznane! Da bi Kranjice strupa ’z njih ne pile, ljubezni sladke, ki srce zapelje, bi z Romejevo Jul’jo ne èutile!Ś |
Uèenec |
śRes ¹koda bi biló, zdaj od nedelje do druge ¹estkrat se srcé uname, je ¹ega, da kdor pride pred, pred melje!Ś |
Pisar |
śBalade pet’ je mlatva prazne slame, je reè pohúj¹ljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame. Romanca je s tragedijo ¹kodljiva, teh in sonetov in zdravljic ne pi¹i, sovra¾i vse te Muza srame¾ljiva. Poj raj¹i to, kar treba je pri hi¹i, za hleve treba, treba je na polji, poj to, kar kmet in mé¹èan s pridom sli¹i.Ś |
Uèenec |
śBog ti zaplati uk, po tvoji volji bom pel: gosen’ce kaj na repo var’je, kak’ prideluje se krompir najbolji; kakó odpravljajo se ovcam garje, preganjajo u¹ivim glavam gnide, loviti mi¹’ uèil bom gospodarje.Ś |
Pisar |
śO, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!Ś — |