V Arab’je pu¹èavi
se ptièek rodí;
v odljudni go¹èavi
sam záse ¾ivi.
So zvezde sestrice,
mu mesec je brat;
ni dano mu ptice
si ljubico zbrat’.
Zanj dru¾ba ne mara,
in on ne za njo;
v samoti se stara,
mu leta tekó.
Najslaj¹e di¹ave,
ki zanje sam ve,
naj¾lahtnej¹e trave,
kadila dragé
in miro nabira
netruden vse dni,
se ubada, se upira,
za smrt le skrbi.
Grmado ’z njih dela
prileten samèe,
ko pride smrt bela,
na nji se se¾ge.
Ven plane ’z plamena
s svetlobo obdan,
sloveè’ga imena
ptiè Fenis na dan.
Tak pevec se trudi,
samoten ¾ivi
se v slavi, ko zgrudi
ga smrt, prerodi. —
|
