V spomin Andreja Smoleta

Zbrani prijat’lji v spomin ga pijemo
tvojih veselih in ¾alostnih dni;
zraven si take zdravljice pojemo,
da ni nesreèen, kdor v grobu le¾i.

Èedna postava bila ti je dana,
bistri je um ti z bogastvom bil dan;
bolj’ga srcá ni imela Ljubljana,
kak si za sreèo èlove¹tva bil v¾gan!

Kratko sijale so zvezde prijazne,
v sanjah prijetnih te zibal je up;
jezo si sreèe obèutil sovra¾ne,
zgodaj okusil ¾ivljenja si strup.

Deklica druz’ga mo¾a je objela,
ki od ljubezni do nje si bil vnet;
tre¹è’la v bogastvo nesreèe je strela,
kranjski v obupu zapustil si svet.

Videl si Nem¹ko, Francosko, Britansko,
videl si ©vajca visoke goré,
videl si jasno nebo ital’jansko;
sreèe ni ranjeno na¹lo srcé.

Videl povsod si, kak’ i¹èejo d’narje,
kak se le uklanjajo zlat’mu bogú;
kje bratoljubja si videl oltarje?
S srcem obupnim si pri¹el domú.

Mogla umreti ni stara Sibila,
da so prinesli ji z doma prsti;
ena se tebi je ¾elja spolnila:
v zemlji domaèi da truplo le¾i.

V zemlji slovenski, v predragi de¾eli,
ki si jo ljubil presrèno ves èas,
v k’teri oèetje so na¹i sloveli,
k’tera zdaj ima grob komaj za nas.

Te¾ka èloveku ni zemlje odeja,
vzamejo v sebe ga njene moèi;
trèimo, bratje, ¹e vince se smeja,
dolgo Smoletov spomin naj ¾ivi! —