®enska zvestoba

Biló ni godú, svatóv¹è’ne, semnja,
da tje ne bilí bi vabili ga.

Poslu¹ajo radi ga vsi ljudje,
ga gledajo rade dekleta mladé;

posebno pa Micka, ¾upanova hèi,
pogosto vanjga obraèa oèi.

Od èistega godec je ognja vnet
za Micko bogato, ro¾o deklet.

Zastonj veè druzih postopa za njo,
le njemu prijazno se smeja oko.

In kar mu obetata oèesa nje,
potrdijo kmalu besede sladké.

Nje oèa s’cer stavi ljubezni se v bran;
al’ oèa bo spro¹en al’ pa goljufán.

Obljubi Micka godèeva bit’;
al’ samka ostati, se ne mo¾it’.

Pri¹el je v grad mlad, lep kancelír,
sto zlatih je slu¾il dvakrat ¹tir’.

Lahkó bi s temi in kar bo dobil
¹e zraven, ¾enico, otroke redil.

Od konca mesto hod’ obisk’vat;
povabi ga deklic oèe al’ brat.

Vklon materin, gospodiène okó
ponujata v zakon mu njeno rokó.

Al’ v kratkem èasu se zgodi,
da cele mesce ga v mestu ni.

Novica pravi se na glas,
da hodi k ¾upanu pogosto v vas.

S’cer oèe ¾upan so mo¾ neslan,
kaj dela tam kancelir vsak dan?

Priljudna in lepa je njega hèi;
al’ ona zvestó za godca gorí.

Bil vel’ki ¹maren pri¹el je spet,
pri¹el god Micike, ro¾e deklet.

Bil èas se je Micki prikupit’,
zagodnico èas ji je bil naredit’.

Pod oknom godejo godci trije,
med njimi tam gode ljubi nje.

Pod oknom godejo ure tri,
al’ Micike lepe k oknu ni.

Nje godec strune pritiska hudo,
od Micike jemlje nekdo slovo.

Na goslih poèila struna je,
to, godec, ni dobro známenje.

Zarótil se je, se je zaklel,
da strune druge ne bo napel.

Na mali ¹maren pre’bleèena
gospa je Micika v cerkev pri¹la.

Pomisli, da v jopici deklica
gospa bi rada vsaka bila.

Zakaj si bogate lotil se?
Snubaèev ima na ’zbíranje.Œ

Tako ga prijat’lji tola¾ijo,
dokler mu obraz razjasnijo.

Po struni ga le boli srcé,
da veè je na gosli napeti ne sme.

Kdor urne roké, sol v glavi ima,
si v vsaki nesreèi pomagat’ zna.

Spet gosli je godec v róke vzel,
na tri je strune gosti zaèel.

Preteklo biló let dvoje ¹e ni,
je bolje godel na strune tri,

ko znal je pred gosti na vse ¹tir’,
in veè je zaslu¾il kot mladi kanc’lir.

Biló ni godú, svatóv¹è’ne, semnja,
da tje ne bili bi vabili ga.

V pon’deljek jutro z vesel’ga godú
¹el dobre je volje godec domú.

Na pragu deklica lepa stoji
in solza za solzo ji kaplja ’z oèi.

œO, deklica, rosna ro¾ica!
Kogá te tak’ ¾ali, bo¾ica?Œ

œOh, v hi¹i moj oèa le¾i bolan
in nimam mu dati kot sok neslan.Œ

Bil godec je mehkega srcá,
mo¹njíco polno deklici da.

Za dar svoj on je nepokoj prejél,
za ubogo deklico se je vnel.

In dolgo ni zastonj zdihoval,
je kmalu objemal jo in ku¹oval.

Obljubi mu vedno zvesta bit’;
in on se pred pustom z njo poroèit’.

Ta èas je konèal bil vojsko mir,
spu¹èen na odlog je bil mu¹ketir.

Pred dvema letoma bil je ujet,
po sili v soldate bil je vzet.

Jokále so milo njene oèi,
ki zdaj ji srcé za godca gori.

V nedeljo spet bil je pod lipo ples.
œKaj vidi¹ tam, godec, ali je res,

da stara ljubezen ne zarijoví,
devetkrat se vrne, ponoví?

Zakaj se tak’ jezno obraèa t’ oko?
Kaj strune pritiska¹ tak’ hudo?Œ

Plesala sta ravno mimo njega,
na goslih je struna póèila.

Zarotil se je, se je zaklel,
da nikdar veè druge ne bo napel.

Le gosti spet skusi in bodi vesel,
da nisi v zakóna se mre¾e ujel.Œ

Tako ga prijat’lji tola¾ijo,
dokler mu obraz razjasnijo.

Po struni ga le boli srcé,
da veè je na gosli napeti ne sme.

Po struni se dolgo ni kesal,
na dve je spet kmalu gosti znal.

Biló ni godú, svatóv¹è’ne, semnja,
da tje ne bilí bi vabili ga.

In bil je spet v gradu god gospe,
tam sli¹at’ sloveè’ga godca ¾ele.

In v gradu je lepa hi¹na bila,
priljudna, al’ zvita tièica.

Bila ¹e ni stara dvajset let;
al’ vendar je dobro poznala svet.

Iz ust gospodièen svojih zna,
kak’ treba se trudit’ je za mo¾á.

Zvestoba je brati v godca oèeh,
ki ni je na¹el pri ljubicah dveh.

Kak’ stre¾e mu, kak’ prilizuje se!
œO, godec, nastavlja ti liman’ce.Œ

In preden se vnamejo zvezde noèi,
¾e godec za lepo hi¹no gori.

Njo, koder on hodi, i¹èe oko,
vse pesmi njegove nje hvalo pojo.

Tud’ ona obljubi le zanjga goret’
in godec presreèni obljubi jo vzet’.

Bilé so v gradu velike gostí,
bila omo¾ila je mlaj¹a se hèi.

Pri¹el je bil v grad marsik’teri svat,
iz mesta pri¹el je nevestin brat.

©ampanjca so pili, veseli bilí,
odbila je ura polnoèi.

Bil godec zagodel je kotiljón,
vsi pra¹ajo, kje je mladi baron?

Vsi pra¹ajo, kaj se mu zgódilo je,
ker ni ga, da bi on vodil vrste.

In gre ga ískat, klicat stre¾aj
in drugi za njim, ker ni ga nazaj.

In pravili so si tam na uho,
kje da so ga na¹li in kako.

Ko godec skrivnost pogovora zve,
mu lica rdeèa oblede.

Po strunah lok gori in doli drvi,
da zadnjih strun ena odleti.

Zarotil se je, se je zaklel,
da druge ne bode strune napel.

on ko Paganín je navadil se,
da godel na eno struno je.

Na eno je struno godel vesel
in zraven od svojih ljubic je pel.

In pel je tako od ¾en in deklet,
da niè nobeni ne sme se verjet’.

Zaljubil se ni v nobeno veè,
dal eno jim hvalo je godec sloveè:

Da one samé nam ur’jo roké,
da one samé nam glave vedré.