Orglar

Pesmi svoje med stoglasne
v gozdu zliva ptièev kore
od prihoda zlate zore,
dokler sonca luè ne ugasne.

Al’ veselje v srcu utóni
s èasom mu za petje slavcev
in vseh gozda prebivavcev,
ker vsak svojo vedno goni.

On ob drugi si pomladi
zbere ptièe mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesmi vadi.

Kosa, trdokljunsko dete,
od preljub’ga Avgu¹tina,
vel’koglavega kalina
nauèi pet’ pesmi svete.

Zmerom svojo goni slavèek,
zmerom od ljubezni bije
srcu sladke melodije,
to¾i ga Bogú pu¹èavèek:

œLej, kalin debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lep¹e poje,
poduèit’ ne dá se slavec!Œ

Al’ Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je pu¹èavca:
œPusti peti moj’ga slavca,
kakor sem mu grlo stvaril.

Pel je v su¾nosti ¾elezni
Jeremíj ¾alost globoko;
pesem svojo je Visoko
Sálomon pel od ljubezni.

Komur pevski duh sem vdihnil,
¾ njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler da bo v grobu utihnil.Œ