Zemljevidi: KiSOP, GR, KARG, KiS
|
Vodniki: KiS, SPP, VPPS, TS, NA, KB Zemljevidi: KiSOP, GR, KARG, KiS |
|
Lepo je, èe pelje na goro ena ali kveèjemu dve markirani poti. Kar je veè, je od hudega. Brana je v tem pogledu œèistaŒ gora: ena sama markirana pot pelje na vrh. Ni te¾ka, a tudi ni èisto lahka. Razumljivo je, da gora, ki stoji nad znamenitim Kamni¹kim sedlom, poleti ne bo samevala. A tudi jeseni se kake lepe nedelje, ko ljudje lovijo poslednje sonène ¾arke, vijejo cele procesije iz Bistrice na Sedlo, in nekoliko razredèene proti prostornemu vrhu. Blagoslovljena, dobrotna gora!
Poleti si ne bi mislili, da se v snegu ta nedol¾na pot tako rada sprevr¾e v krvoloèno past. Vboèeno senèno severno poboèje postane lijakasta drsalnica z eno samo smerjo vo¾nje: v nepovrat! Izteèe se namreè v prepad.
Tako se je Brane prijel slab sloves, ne da bi bila sama kaj kriva. Zimski pogumne¾i bi morali upo¹tevati njene naravne danosti. Poboèje, ki ga je treba preèiti, je veliko ¹ir¹e, kot se ceni od spodaj, in v trdem snegu, ko o stezi in udobni stopinji ni sledu, dobiva ¾e kar zahodnoalpske lastnosti - te pa hoèejo popolno zimsko opremo in utrjeno telo. Strmina poboèja je pozimi huj¹a in vi¹ja, kot bi nam bila po volji, saj je napeta od vr¹nega èela do prepada spodaj kot po¹evna zavesa - noè in dan v primeri s poletnimi razmerami! Èetudi morda dr¾i s Sedla gor kaka sled okrog prvega roba; se v severnem lijaku skoraj gotovo izgubi; èe pa je sneg globok in ga je treba gaziti, je treba posumiti na nevarnost plazu. - Konec koncev je usoden samo en korak, in to zadnji! Ali ga ne bi sku¹ali predvideti in se mu odpovedati? Se pravi, da naj bi se nauèili o pravem èasu obrniti in se odplaziti iz pasti nazaj v ¾ivljenje, preden se zapre.
Drugaèe kot ta mrakobna razmi¹ljanja vabi v goste svetla, s soncem obsijana ©ija, Branin vzhodni greben. To je seveda spet œnormalnaŒ, poletna zadeva. V navidez napetem donebnem loku se pne od Sedla proti vrhu, a je v resnici zelo mila, naravnost œljudskaŒ, z enim samim mestom, kjer se je treba malo krepkeje prijeti. Veèinoma gre le za te¾ave okrog I. stopnje. Opis je komaj potreben. Po slemenu Sedla pojdite proti Brani, tu levo gor na greben, potem pa po najla¾jih prehodih od vzhoda naravnost na vrh. (Seveda z vrvjo in soplezalcem, lahko pa pogledate tudi v NA in KB.)
Od zahoda pripelje na vrh Bo¹tjanca. To je skalni raz, ki se dviga nad Kotlièi, in po njegovem zgornjem delu teèe na¹a markirana pot. Imam vtis, da so zadnje èase raztegnili ime èez veèji del severnega poboèja Brane, torej tudi na tisto lijakasto drièalnico, ki pozimi mladim naskoènikom izsesava du¹e in njihova prazna trupla odvr¾e na Okre¹elj. (Tako lepo ime, pa tako kruto ravnanje!)
Morda nas bo kdaj zamikala samota Bosove grape, ki se izteèe v ¹krbini za Kaptanom, edinim pomembnej¹im rogljem v ju¾nih strminah. Tam notri so doma gamsi in kozorogi. Da bi bilo lazenje po drnu in ru¹ju in kru¹ljivem skalovju posebno lepo, sicer ni mogoèe trditi, toda odprlo se nam bo oko za razse¾nosti te gore. Spomnili se bomo, da nas njena poboèja spremljajo ves èas markirane poti iz Kamni¹ke Bistrice na Kamni¹ko sedlo. A to sta samo ju¾na in vzhodna plat. Zahodna, ki obroblja Kotli¹ki graben, stoji œv senciŒ. Èez vse zajetne boke, od Kotlièev krog in krog do Kamni¹kega sedla, je zaèrtanih toliko smeri vseh te¾avnosti, da bi bilo mogoèe o Brani izdati posebno knjigo plezalnih vzponov. (KB jih ima 35, a nima vseh!)
Gledana od daleè, pa naj bo z ljubljanskega Gradu ali izpod Ol¹eve, se ka¾e Brana v baroèno nagnjenem, domiselno zarezanem profilu. Naravnost nagajivo opozarja nase ob nekoliko monotoni Planjavi, in s svojo dinamièno postavo drzno po¾ivlja grintov¹ko èrto obzorja. Ne bi ji pa ¹kodilo, ko bi bila sto metrov vi¹ja. A je s svojim imenom vendarle tako prijetno izjemna, da je sploh ni mogoèe spregledati.
Veèerne sence se stezajo proti zvonasti kupoli vrha Brane. Spredaj ju¾no peèevje Turske gore. (Foto: Toma¾ Klinar)
. . . in takle je pogled na Ljubljano . . . (Foto: Toma¾ Klinar)
Pogled na Brano z Mokrice. (Foto: Marina Galjot)
 |
