Zemljevidi: KiSOP, GR, KARG, KiS
| Koèe: |
| Vodniki: KiS, SPP, VPPS, TS, NA, LOMAP, VNS Zemljevidi: KiSOP, GR, KARG, KiS |
|
Turska gora je œprehodnaŒ gora. To pomeni, da jo veèina planincev œpohodiŒ spotoma, ko gredo s Kokrskega na Kamni¹ko sedlo, ali nasprotno. Na tej œprogiŒ se namreè ravno tu svet tako zo¾i, da ni mogoè noben vzporedni œtirŒ, in vse trume gredo èez vrh Turske gore.
Vendar je Turska gora tudi sama po sebi dovolj pomembna œosebnostŒ, da marsikoga pritegne kot samostojen cilj. Zlasti pomladi in jeseni vèasih celo pozimi, ko se Ljubljana du¹i pod meglenim pokrovom, ¹teje vzpon èez ®mavèarje in Male pode za zelo lep izlet. Niè manj œmoèanŒ ni vzpon z Okre¹lja skozi Turski ¾leb. Konec koncev ima Turska gora prav zanimivo postavo: proti Kamni¹kemu sedlu nagajivo in zvedavo gleda s svojo zasekano ple¹asto glavo, nad Kamni¹ko Bistrico domi¹ljavo viha nos nad ju¾nim razom, na Okre¹elj pa se ka¾e kot harmonikarsko raztegnjena ¹panska stena z navpiènimi rebri in zajedami. Od tod je tudi jasno razvidno; da ima veè kot samo en vrh, vendar je glavni, hvalabogu, na sredi.
To je za na¹o orientacijo pomembno. Z glavnega vrha se na sever spu¹èa najla¾ji del severne stene, po kateri se vije smer Klodvika Tschade, ¹e izpred prve vojne. To smer bi rad priporoèil kot dodatek markiranim potem. Zaradi terenske pestrosti in dokaj zdrave skale spada v mejah svoje te¾avnosti (II. stopnja) med lep¹e smeri v slovenskih stenah. Zaène se v obmoèju vzno¾nega stolpa, kjer nas na vstopu v grapo èaka edino zares strmo (a kratko) mesto. Srednji, polo¾ni del je prijetno odprt, vrhnje èelo pa, ki je od spodaj videti namrgodeno in navpièno, prelisièi smer tako elegantno po prej nezaznavnih policah in gredinah, da nam je kar ¾al, ko se znajdemo na vrhu in je pustolov¹èine konec. (Podrobne podatke s skico si oglejte v NA - ki pa ima prenizko oceno! - in v LOMAP.) (Svojo besedo bo pristavil tudi spremljevalec alpinist, na èigar vrvi se boste stene lotili. Ta bo morda povedal tudi kaj o prvopristopniku, o katerem vemo sicer zelo malo: kot nem¹ko-avstrijski planinec je pustil nekaj sledi v na¹ih gorah, npr. v (severnih) stenah Planjave, Koène, Ojstrice, Martulj¹ke Ponce in Travnika (nad Tamarjem), ¹tejejo ga med letalske pionirje, ¾ivljenje pa je izgubil v prvi vojni, menda ravno kot letalec in menda celo pri Kobaridu; lepo bi bilo, ko bi kak planinski zgodovinar pogledal za kulise njegove usode in nam predstavil to domnevno bogato mlado ¾ivljenje.)
Druga ne posebno te¾ka in zelo cenjena smer v severni steni je Szalay-Gerinov raz, ki se pne èez steno najzahodneje, tik nad Turskim ¾lebom, in pripelje na zahodni vrh. Tudi tu sta avtorja tujca, Roman Szalay in Richard Gerin. Smer telovadi kvi¹ku po lepi beli skali s prijetnimi menjavami detajlov od navpiènih odstavkov in razov in trebu¹èkov do vodoravnega slemena, stolpov in plo¹è. Je pa krepko te¾ja od Tschadove (zgornja III. stopnja) in moèno izpostavljena, tako da jo je mogoèe priporoèiti le temeljito izurjenim alpinistom. (Glej SS.)
Kadar je Kotli¹ki graben na ju¾ni strani gore po¹teno zadelan s snegom, to pa je ponavadi od februarja do aprila, je na moè pripraven za derezarsko hrustljanje. Toda samo v mrazu in zgodnjih jutranjih urah, èe ne celo kar ponoèi! Sicer nas kak œ¾egenŒ z Brane lahko po¹lje naravnost onkraj dobrega in zlega. Graben se izteèe na Kotlièih, na¹ vzpon pa se nadaljuje èez Tursko goro na Male pode, kar v zimskih razmerah ni majhna stvar. Dodati je treba ¹e sestop èez ®mavèarje, kjer tudi ni vnaprej dano jamstvo za gladek in hiter uspeh (recimo, da naletimo na globok predirljiv sneg), èetudi v dobrih razmerah tam res ni drugega kot razposajen zakljuèni akord.
Ime Kotlièi zavaja. To je skupina rogljev na najni¾jem delu grebena med Tursko goro in Brano, prav grdo prepadnih na obe strani. Prostora za kak œkotlièekŒ je prav malo. Br¾kone gre za pre¾ivo fantazijo pri imenovalcih, ali pa za zamenjavo in prenos imena od kod drugod, kar je pogost pojav.
 |
