KRN, 2002
S Petrom, z Antonom in dvema Andrejema smo zadnjo soboto v juliju določili za naš pohod na Krn. Ker je bilo vreme takrat zelo spremenljivo, sva bila s Petrom zelo vesela, ko sva se zgodaj zjutraj (beri sredi noči) odpeljala iz Ljubljane proti Bovcu in je bilo nad nama jasno nebo. Toda počasi sem vedno bolj s strahom opazovala nebo, saj so se nad nama začeli gostiti težki oblaki, v Bovcu pa je že lilo kot iz škafa in jaz sem bila organizatorica... Ko pa sva se še izgubila in nisva našla doline Lepena, sva pomislila, da je to še en slab znak in da mogoče ta dan sploh ne bi šli na Krn...
No, pa se je vse srečno končalo in kmalu smo z Antonom in Andrejem med rosenjem že hodili proti Krnskemu jezeru, kjer nas je že čakal drugi Andrej, ki je tja prišel iz bohinjske smeri.
Ob jezeru smo pomalicali, opazovali cele jate ribic v njem in kmalu nadaljevali pot proti Krnu, ki je bil v gosti megli.
Pot je bila čudovita in tudi naša hoja je postala lažja, ker so se skozi oblake začeli kazati sončni žarki. Kmalu smo prihodili pod vrh Krna in ob spominski tabli na prvo svetovno vojno smo naredili skupinsko fotografijo:
Povzpeli smo se tudi na vrh Krna, čeprav nismo sreče z razgledom in naš pogled ni segel do morja, saj je bila proti italijanski strani gosta megla, toda proti Krnskemu jezeru in dolini triglavskih jezer se je odpiral čudovit razgled:
 |
 |
Pri Gomiščkovemu zavetišču na Krnu smo se okrepčali in jo mahnili nazaj v dolino. Pri Krnskem jezeru je Andrej odšel proti Bohinju, mi pa nazaj v dolino Lepena. Pogovarjali smo se, kaj bo naš naslednji vrh in padlo je kar nekaj predlogov: Špik, Jalovec, ..., no, pa se pustimo presenetiti.