Kakšne naravne znamenitosti najdemo na otoku?

Korzika je polna naravnih čudes. Otok je preskočil čase masovnega turizma in se izognil gradnji velikih hotelskih kompleksov, ki so zaznamovali Španijo. Temu je pripomogel "bombaški" nacionalizem otočanov. Marsikakatera bomba se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razpočila na dvorišču tujih investitorjev, ki so želeli pozidati peščene plaže. Danes je velik del otoka spremenjen v naravni park. Park je bil ustanovljen že leta 1972. Park Regional de Corse skuša najti sožitje med naravo in človekom, saj njihovi zakoni ščitijo in vzpodbujajo ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Prelepi zalivi in gorske doline imajo zato dobro možnost, da ostanejo zaščitene pred pohlepneži.Večje težave povzroča narava sama. Čeprav je zaščita pred požari na zelo profesionalni ravni zanetijo sušna poletja, nevihte, pa tudi kakšen nevesten turist številne požare.

Tudi geološko pripada Korzika Franciji. Pred pribljižno 30 miljoni let naj bi se skupaj s Sardinijo ločila od današnje Provanse. Pisana sestava tal je kriva za plaže črnih prodnikov, bele sipine in rdeče pečine, ki se strmo spuščajo v morje. Med rastlinstvo prevladuje makija. V gorah so pod budnim očesom gasilcev gozdovi tudi do 800 let starih pinj laricio. "Kruh" dajejo oljke, hrasti plutovci in kostanji. Od divjadi so razširjeni mufloni, divje svinje in na pol divji razpuščeni domači prašiči. Na otoku gnezdijo številne ptice.

Puščava Agriates je ena izmed bližjih naravnih znamenitosti, če se izkrcamo v pristanišču Bastia. Obsega pust polotok med izlivoma rečic Aliso in Ostriconi. Porasla je z redkim grmičevjem makije, ki ga dodatno radi razredčijo požari. Prevladuje kamenje. Kaj jo naredi tako znamenito. Nebeške plaže Saleccia, Loto in I'ostriconi.Do njih lahko pridemo po večurnem pešačenju po vročem soncu, z barko ali s terencem po razdrapanem kolovozu, ki nam vzame debelo uro za 15 kilometrov. Ob plaži Saleccia je manjši camp z imenom, ki pove vse U Paradiso.

 

Scandola je polotok do katerega pridemo, če nadaljujemo našo pot mimo L'il Roussa in Calvija.Pri mestu Galerija se cesta odmakne od morja, zaje v pečine in se zoži na širino enega osebnega vozila. Polotok Scandola, ki ga cesta odreže od "celine" je znan po gnezdiščih redkih ptic, rastlinstvu in bogatem podvodnem svetu rdečih koral. Na poti nas ves čas spremljajo nenavadne "gaudijevske" oblike rdečih skal Les Calanques. Od ovinkov se oddahnemo šele v mestecu Porto, kjer se cesta zopet za trenutek spusti k morju in razširi. Nekje na pol poti se k morju odcepi steza proti vasici Girolata, ki je znana po svoji prelepi plaži. Dostopna je le bogatim (z barkami) in vztrajnim (peš uro in pol).

 

 

 

Restonica je gorska dolina v sredini otoka. Do nje pridemo, če se na naši poti v Portu poslovimo od bližine morja in zavijemo v gore. Mimo pohodniškega mesta Evisa, preko prelaza Col de Vergio, se sputimo ob reki Golo skozi sotesko Scala di Santa Regina pridemo do mesta Corte. Corte leži na začetku dveh znamenitih dolin, ki se imenujeta po rečicah Restonica in Tavignano. Corte je zares pravo glavno mesto Korzike. Z bogato zgodovino upora proti zavojevalcem je danes univerzitetno mesto. Svojo prvo univerzo je dobilo že v času vladavine Pascuala Paolija v drugi polovici 18. stoletja, ki je Korziko pripeljal skoraj do osamosvojitve. Genove, ki je izgubljala nadzor nad otokom, je Korziko prodala Franciji. Francozi so se zbali, da bi bila univerza v Corteju jedro upora, zato jo je ukinila. Vrnila jo je šele leta 1981. Mesto Corte je izhodišče za gorske pohode proti osrednjim Korziškim goram. Planince pa spremljajo košate pinje laricio in bistri tolmuni Restonice in Tavingana.

 

Zaliv Valinco nam zopet postreže z sladkim življenjem dolgih peščenih plaž, genovskih stolpov in ostankov Les Calanques. Iz Corteja se odpravimo čez prelaz Coll de Vizzavona prek katerega vodi glavna cesta iz Bastije proti Ajjaciu. Malce pred prelazom je vasica Vizzavona- izhodišče za vzpon na zlato goro Mt d'Oro ali za krajši spreho do angleških slapov. S prelaza se cesta spusti proti Ajjaciu- rojstnemu kraju Napoleona Bonaparte, ki ga Korzičani niso nikoli pretirano slavili- raje obratno. Od tam se cesta zopet odmakne od morja in se mimo usodne gore San Pietro dvigne proti znamenitemu zgodovinskemu nahajališču Filitosa z ostanki človeške kulture iz časa 3300 let pred Kristusom. S Filitose se spustimo v mestece Propriano od koder imam odlično izhodišče za plaže zaliva Valinco ali gore prelaza Col de Bavela.

 

Porto Veccio je edini karaj na našem pohodu po otoku, ki se nahaja na vzhodni strani otoka. Ves čas smo se skušali izogibati mondenemu življenju in gori turistov (kolikor je to danes sploh še mogoče), na koncu pa nam "zapaše" tudi to- tako kot hamburger s pomfrijem enkrat na leto. Staro Pristanišče je res kraj za vse to. Seveda ne le zaradi prijaznega mesteca ampak zopet lepih plaž in izhodišča proti otočkom Lavezzi.

Naše potepanje pa še daleč ni zajelo vsega lepega na otoku lepot...