Za gore so naju v otroštvu navdušili starši, ko smo skupaj "osvajali" najvišje vrhove Slovenije: Triglav, Mangrt, Jalovec, Škrlatica,... Že takrat so naju navduševale poti zavarovane z jeklenicami oz. brezpotja. S pravim plezanjem sva se prvič srečala leta 1995, ko naju je Žigov stric peljal v Preddvor, eno lepših in začetnikom zelo primernih plezališč na Gorenjskem. Sprva naju je bilo nekoliko strah, vendar je bila radovednost tako velika, da sva se še isto leto včlanila v Alpinistični odsek Kranj. Zaradi nezadovoljstva staršev z najino odločitvijo, sva jim obljubila, da se bova zanimala le za športno plezanje. In res sva nato dve leti trenirala pod vodstvom Andreja Kecmana, ki nama je kasneje predlagal, če bi poizkusila s plezanjem daljših smeri.

Ko naju Žigov oče kljub dani obljubi nekajkrat peljal v daljše in lažje plezalne smeri, sva ugotovila, da je to precej bolj adrenalinsko in zato sva se odločila, da bova šla v alpinistično šolo. Skupaj smo v času najinega tečajništva preplezali mnogo smeri in osvojili mnogo vrhov tudi pozimi. Z nekaterih lažje dostopnih smo tudi smučali, to je bilo najino srečanje s turnim smučanjem.
Zaradi želje po vedno "večjih odmerkih adrenalina" sva začela s plezanjem vse težjih smeri. Na začetku naju je bolj zanimalo skalno plezanje, saj se je zimski alpinizem zdel prenevaren, pa še zebe te. Vendar sva v okviru alpinistične šole preplezala nekaj zaledenelih slapov, to je bil eden izmed korakov k tej vrsti plezanja. Sprva sva plezala le krajše slapove, vendar pa so naju zime z obilico snega in pomankanjem ledu "prisilile" v plezanje daljših ledno-snežnih, včasih tudi skalnih smeri. Včasih pa je bilo snega preveč oz. se ni predelal, zato sva pričela s smučanjem bolj ali manj strmih grap.
Kljub vsem vrstam plezanja s katerimi sva se srečala, naju še vedno najbolj veseli plezanje skalnih smeri in ledno-snežnih smeri.