SLOVENIJA - POLETI     SLOVENIJA - POZIMI       FRANCIJA       PAKLENICA         AVSTRIJA SLOVENIJA - POLETI Ker so naju že od nekdaj zanimale gore, sva združila gore in športno plezanje. Tako sva začela s plezanjem v kopnih stenah. Čeprav so nama Kamniško-Savinjske Alpe bližje, sva večino skalnih vzponov opravila v Julijskih Alpah. Težavnost najinih najtežjih vzponov sega do VII stopnje. Izmed vseh smeri, ki sva jih preplezala so najlepše: ŠIMENC-ŠKARJA v S steni Dolgega hrbta: ocenjena je s VI, A2 in je dolga 500 m. Največje težave so v 3. in 4. raztežaju, medtem ko proti vrhu postaja vse lažje. Smer sva skoraj v celoti preplezala prosto, razen 3 metrov prečnice čez gladke plošče. JLA v Šitah z oceno VII- in dolžine 500 m: po krušljivem vstopu se prave težave začnejo v drugi tretjini smeri, ko je potrebno preplezati rahlo previsen kamin. Čisto na koncu vseh težav pa se je potrebno čez dve strehi prebiti v lažji svet. Smer sva uspela v celoti preplezai prosto. KAMNIŠKA SMER v Koglu, ki je dolga 250 m in ima oceno VII. Smer je proti koncu vse težja, še posebej je problematičen prehod iz zajede izpod previsa na ozko polico. Ko se uspeš prebiti čez, te čaka precej izpostavljena prečka po polički pod previsno steno. HELBA in ČOPOV STEBER v S steni Triglava: ta 1000 m dolga smer z oceno VIII v spodnjem delu in VI+ v zgornjem, je doslej najina najtežja smer. Edino mesto v smeri, ki ga nisva splezal prosto, je gladka plošča v Helbi. Preostanek smeri je precej lažji, z izjemo kaminov v Čopovem stebru, ki sa naju dobro namučili.   SLOVENIJA - POZIMI Vzponi pozimi niso odvsini samo od pripravljenosti plezalcev in časa, ampak v večji meri tudi od snežnih in lednih razmer. Poleg tega velja, da slapovi nobeno zimo niso isti, vedno zamrznejo v drugačnih variantah. Sprva naju plezanje slapov in zimskih smeri ni zanimalo, a ko sva enkrat poizkusila, naju je zelo pritegnilo. V najini zbirki preplezanih slapov in zimskih smeri izstopajo: VIKIJEVA SVEČA na Jezerskem   CENTRALNI SLAP pod SZ Prisojnika   SPODNJI LEDINSKI SLAP na Jezerskem   ZADNJI SLAP v Prednji glavi   PSIHOANALIZA pod Bavhom       GRAPA MED TRAVNIKOM IN ŠITAMI   ZELENI SLAPOVI v Loški steni   OSREDNJA GRAPA v Zadni Ponci     PAKLENICA Paklenica je eno najlepših in najbolj znanih Hrvaških plezališč, kjer poleg velikega števila kratkih in dolgo-športno plezalnih smeri najdemo tudi nekaj alpinističnih. Zaradi izredno kvalitetne skale tu nastajajo večinoma samo še športno-plezalne smeri (smeri, ki so popolnoma opremljene s klini oz. svedrovci). Čeprav naju bolj zanimajo smeri v hribih, se odpraviva v Paklenico vsaj enkrat na leto. Veliko število smeri vseh težavnostii je primerno tako za trening kot tudi za plezalne tečaje. Vendar ne gre samo za plezanje, ampak tudi za spoznavanje med plezalci in domačini, ter obilico zabave. Poleg samega plezanja je tu možno početi tudi marsikaj drugega: planirajenje, kolesarjenje, plavanje,... Med najlepše smeri, ki sva jih tu plezala sodijo: Domžalska, Karamara sweet temptations, Velebitaška in Klin. Zanimiv je tudi razgled z vrha smeri proti morju. Še posebej, če sta plezalaca malo počasnejša in imata možnost videti sončni zahod. FRANCIJA Poleti 1999 sva odšla plezat v Francijo, natančneje v narodni park Les Ecrines. Namen je bil spoznati plezanje v granitu in počeh značilnih za Francijo. Izhodišče najinih vzponov je bila gorska vasica La Berarde. V tem delu parka sva plezala v stenah treh različnih gora. Zaradi kratkega dostopa in dobro opremljenih smeri sva največkrat obiskala južno steno Tete da la Maye (2516 m). Uspelo nama je preplezati tri smeri dolžine od 350 m do 500 m. Težavnost teh smeri je segala do VII-. S počmi sva se prvič srečala v južni steni Aiguille Dibone(3130 m), kjer sva splezala 300 m dolgo smer Voie madier, ocenjeno s V+, TD. V južni steni Grand pic de la Meije (3983 m) sva misleč, da plezava 800 m dolgo smer Voie directe allain z oceno V+, TD, plezala svojo varianto te smeri. Originalno smer sva zaradi slabega opisa po približno 350 m zgrešila. Po nadalnjih 200 m variante ocenjene z VI+, TD+, sva priplezla do previsov, plošč in požlejenega kamina. Vse to in pomanjkanje opreme naju je prisilo k povratku. Nato sva odšla na drugo stran stran Ecrina, v vasico Aillefroide. Tu sva uspela preplezati še dve dobro opremljeni smeri, obe dolgi 350 m in ocenjeni s VI+ oz. VII. AVSTRIJA Februarja 2000 sva se zaradi želje po plezanju slapov odpravila v Visoke Ture. Ko sva po nekaj urah vožnje z avtomobilom končno prispela na cilj, sva si najprej izbrala in ogledala slap za naslednji dan. Komaj sva čakala na jutro, da zapičiva dereze in cepine v led. A ko sva zjutraj vstala, je veselje kaj kmalu izginilo. Zunaj je bilo 7°C, nekoliko pretoplo za plezanje slapov. Poleg tega pa plezanje v takem vremenu ni uživanje, zaradi nevarnosti plazov. V upanju, da otoplitev ne bo dolgotrajna, sva si ogledala smeri, za katere sva že doma vedela, da bi jih rada splezala. Tako sva dva dni hodila naokrog, si ogledovala smeri in čakala na nekoliko hladnejše vreme. Čeprav je bilo še vedno nekoliko pretoplo, sva se odločila, da bova plezala. Splezala sva 120 m dolg slap, imenovan Akarfall, ocenjen s 6/6+. Naslednji dan sva uspela preplezati še 400 m dolgo smer Supercouloir z oceno 5+. To pa je bilo tudi vse, kar nama je uspelo preplezati, saj je naslednji dan začelo deževati oz. malo višje snežiti. Copyright © 2002 Brla, vse pravice pridržane.