Nazaj
Giromitrinski sindrom
Giromitrinski sindrom
 
 
ORJAŠKI HRČEK

Gyromitra gigas (Krbh.) Cooke

 

Čas rasti:

I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII

Rastišče: senčen iglast gozd, v višjih legah; redek. Za ohranitev naše mikoflore bi bilo bolj koristno, da bi bil zaščiten. Če ga torej najdemo, ga raje pustimo na rastišču. Fotografski posnetek lepega primerka je boljša in trajnejša trofeja od odtrgane gobe.

Klobuk: 8-12 cm v premeru kroglasta z neravno površino, prekrita z neenakomerno zavitimi gubami, ki ležijo tesno druga ob drugi, tako da videz spominja na površino možganov, zunanja povrhnja plast je rumeno rjave barve z olivnim odtenkom. Glava prehaja brez ostre meje v bet, v notranjosti je votla, notranja plast je bela ali rumenkasta.

Trosovnica: trosna plast leži na zunanji nagubani površini glave.

Bet: 3-6 x 2-6cm čokat, belkast, poprhnjen, nepravilne oblike, neenakomerno globoko naguban, votel.

Meso: v tanki plasti, krhko, voskaste konsistence, rumenkasto, prijetnega vonja in okusa po gobah.

Uporabnost: pred nekaj desetletji so ga imeli za užitnega. Danes pa vemo, da surov vsebuje strupeni giromitrin in velja za enako strupenega kot pomladanski hrček.

Možnost zamenjave: Po obliki mu je najbolj podoben pomladanski hrček, Gyromitra esculenta Pers. ex Fr., ki pa je precej manjši in temnejše, kostanjevo rjave barve. Po velikosti bi mu bil podoben rogljati hrček, Gyromitra infula (Schff.) Fr., s sedlastim oziroma nepravilno loputasto oblikovanim klobukom, rdečkasto rjave barve in sivo belkastim betom, ki je spodaj zožen in ves drobno žameten. Raste jeseni v listnatih in v iglastih gozdovih v bližini pogorišč in žag, pri nas ni pogost.