Rastišče: iglast gozd, v mahu na kislih tleh. V Sloveniji so jo našli doslej v okolici Ljubljane in v smeri proti Gorenjski; redka.

Klobuk: 3-6cm v premeru, pri mladi gobi stožčast, pozneje poloblasto izbočen, z osrednjo grbico rjasto rjave ali oranžno rjave barve, vlaknate površine, zlasti proti robu, z roba visijo vlaknati ostanki rumeno oranžnega zastirala.

Trosovnica: lističi redki, debeli, zelo široki, pritrjeni k betu, pri mladi gobi prekriti z rumeno oranžnim zastiralom, okrasti do rjasto rjavi. Trosni prah rjasto do cimetno rjav.

Bet: 5-8 x 0,6-l,2cm, čvrst, v spodnjem delu debelejši (2cm), rumeno rjav, svilnato vlaknat, značilni so poševni cikcakasti pasovi rjasto rjave barve, ki se menjavajo s svetlejšimi poševnimi pasovi, ostanki koprene.

Meso: svetlo okrasto rumeno, pod površino rjavkasto, vonj po redkvi.

Uporabnost: tako strupena kot poljska koprenka, Cortinarius orellanus (Fr.) Fr., kot so dokazali na Finskem leta 1974 in na Škotskem leta 1979. Strupena tudi za domače živali (ovce, mačke). Povzroča zahrbtne oblike zastrupitve z dolgo inkubacijo (3-14 dni) in popolno odpoved ledvic.

Možnost zamenjave: gobo je mogoče prepoznati po rjasto rjavem klobuku, lističih in betu, po kopreni, ki pri mladi gobi prekriva lističe, nato pa pušča vlaknate ostanke na robu klobuka in poševne pasove na betu. Podobna ji je poljska koprenka, Cortinarius orellanus (Fr.) Fr., ki je vsa enakomerno oranžno rjava, brez poševnih pasov na betu in tudi diši po redkvi. Zastrupitve, ki so jih opisali na Škotskem leta 1979, so nastale zaradi zamenjave z navadno lisičko, Cantharellus cibarius Fr.