Sonetje nesreèe

O Vrba, sreèna, draga vas domaèa,
kjer hi¹a mojega stoji oèeta;
da b úka ¾eja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfíva kaèa!

Ne vedel bi, kako se v strup prebraèa
vse, kar srcé si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev nótranjih b igraèa!

Zvestó srcé in delavno roèíco
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobíl z izvóljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka;
pred ognjem dom, pred toèo mi p¹enico
bi bli¾nji sosed vároval svet Marka.

Popotnik pride v Afrike pu¹èavo,
steze mu zmanjka, noè na zemljo pade,
nobena luè se skoz oblak ne ukrade,
po mescu hrepeneè se ule¾e v travo.

Nebo odpre se, luna dá sveèavo;
tam vidi gnézditi strupene gade
in tam brlog, kjer íma tigra mlade,
vzdigváti vidi leva jezno glavo.

Takó mladénèa gledati je gnalo
nakljuèje zdanjih dni, dokler napoti
prihodnosti biló je zagrinjalo.

Zvedríla se je noè, zijá nasproti
¾ivljenja gnus, nadlog in stisk ne malo,
globoko brezno brez vse re¹ne poti.

Hrast, ki vihar na tla ga zimski tre¹ne,
ko toplo sonce pomladansko seje,
spet ozelénil sem ter tje bo veje,
naenkrat ne zgubi moèi popre¹ne;

al vendar zanjga ni pomóèi re¹ne;
ko spet znebi se gozd snega odeje,
mladik le malo al niè veè ne ¹teje,
le¾i tam rop trohljívosti po¾re¹ne:

Tak siromak ti v bran, sovra¾na sreèa,
stojí, ki ga iz visokósti jasne
na tla telébi tvoja moè gromeèa;

ak hitre ne, je smrti svest poèasne,
bolj dan na dan brlí ¾ivljenja sveèa,
dokler ji reje zmanjka, in ugasne.

Komur je sreèe dar bila klofuta,
kdor je pri¹el ko jaz pri nji v zamero,
ak bi imel Gigántov rok stotero,
ne spravi vkup daróv potrebnih Pluta.

Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta,
kjer si poi¹èe dom, nadlog jezéro
nabere se okrog in v eno mero
s togôtnimi valmí na stene buta.

Okrog ga drvita skrb in potréba,
mirú ne najde reve¾, ak prei¹e
vse kraje, kar jih strop pokriva néba;

¹ele v pokóju tihem hladne hi¹e,
ki pelje vanjo temna pot pogreba,
poèíje, smrt mu èela pot obri¹e.

®ivljenje jeèa, èas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta
in kes èuváj; ki se nikdar ne utrudi.

Prijazna smrt, predolgo se ne mudi:
ti kljuè, ti vrata, ti si sreèna cesta,
ki pelje nas iz boleèine mesta
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moè preganjavcev ne se¾e,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se èlovek vsake te¾e,

tje v posteljo postlano v èrni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se ule¾e,
da glasni hrup nadlog ga ne predrami.

Èez tebe veè ne bo, sovra¾na sreèa,
iz mojih ust pri¹la beseda ¾ala;
navadil sem se, naj Bogú bo hvala,
trpljenja tvojega, ¾ivljenja jeèa!

Navadila so butare se pleèa
in grenkega se usta so bokala,
podplat je ko¾a èez in èez postala,
ne strá¹i veè je trnovka bodeèa.

Otrpnili so udje mi in sklepi
in okamnelo je srcé pre¾ívo,
duhá so ukrótili nadlog oklepi;

strah zbe¾al je, z njim upanje goljfivo;
naprej me sreèa gladi ali tepi,
me tnalo na¹la bo¹ neobèutljívo.