Rastišče: na sončnih krajih zlasti v višinskih iglastih (smreka, bor) in listnatih (breza) gozdovih v skupinah. Pri nas zelo pogosta. Pravijo, da v njeni bližini najdemo jesenskega gobana.

Klobuk: 5-20 cm v premeru, poloblast, pozneje sploščen, prekrit z živo rdečo ali oranžno rdečo kožico, ki jo z lahkoto olupimo. Mlada goba ima po klobuku neenakomerno razporejene bele krpice. Obrobje pri starejših gobah je drobno nagubano, rob gladek.

Trosovnica: lističi beli, gosti, široki, različno dolgi, trebuhasti, ob betu prosti, pri mladi gobi prekriti z zastiralom. Trosni prah bel.

Bet: 12-20 x 1-2,5cm, bel, vitek, valjast, sprva poln, pozneje votel, v zgornjem delu visi z beta bel, drobno naguban ostanek zastirala (velum partiale). Spodnji del beta gomoljasto odebeljen, na njem 2-3 vrste bradavičastih izrastkov kot ostanek zunanje ovojnice (velum universale).

Meso: trdo, belo, v klobuku pod rdečo kožico rumeno, brez izrazitega vonja in okusa.

Uporabnost: ni užitna, strupena.

Možnost zamenjave: s knezom ali blagvo, Amanita caesarea (Scop. ex Fr.) Pers. ex Schw., ki ima rumen bet, rumene lističe in navadno nima krpic na klobuku. Knez ima okrog odebeljenega spodnjega dela beta ohlapno, široko, belo kožnato lupino, ostanek zunanje ovojnice, ki je rdeča mušnica nima.