Nazaj

            John Taylor Gatto                

Skozi zgodovino so šole vedno ponudile svojim učencem vodenje do uresničitve treh ključnih ciljev, ki so bistveni za smiselno življenje:

 1.     Biti dobra oseba.

2.     Biti dober someščan.

3.     Živeti življenje, ki si ga posameznik izbere.

 Vprašanje je, ali današnje šole ponujajo to našim učencem? S tem vprašanjem in še mnogimi drugimi v zvezi s poučevanjem se ukvarja g.Gatto. Kako lahko danes človek spremeni stavri? Kako globoko smo že zabredli? Ali še obstaja pot nazaj?

 V članku, ki sem ga prebrala g.Gatto piše o šestih lekcijah poučevanja. Te lekcije se ne nanašajo naravnost na naše šole, je pa to nek ironični pogled na stavri, ki se dogajajo in do katerih lahko pride. Včasih morajo biti stavri povečane do ekstrema, da jih človek opazi in se jih začne zavedati.

Šest lekcij poučevanja:

 G.Gatto je ugotovil, da vse šole in vsi učitelji, po celi Ameriki delujejo na principu šestih lekcij.

 1.lekcija: »Ostani v razredu kamor pripadaš.«

Učenci z vstopom v šolo postanejo oštevilčeni, tako da vedno vedo v kateri razred spadajo. Tudi prestop katerega izmed učencev v drugi razred je nemogoč, zaradi številke, ki mu pripada. Delo učitelja je, da skuša obdržati učence skupaj in da naredi čim boljše vzdušje v razredu. Tako si učeni ne morejo zamisliti, da bi bili kje drugje. Včasih zavidajo učencem, ki so boljši in zaničujejo tiste, ki so slabši. Tudi zaradi tega se razred obdrži v svoji prvotni obliki. To je prava lekcija nepoštenega tekmovanja kot je šola. Spoznaš kje je tvoj prostor v družbi. Včasih učitelj skuša motivirati učence k boljšemu uspehu in jim za nagrado obljublja premestitev v višji nivo. Prepričuje jih, da jih bodo zaposlovali glede na ocene testov, kljub izkušnjam, da so ponavadi delodajalci prezbrižni do tega. Tako ugotoviš, da sta resnica in poučevanje nezdružljiva. Lekcija oštevilčenih razredov je, da ne prideš ven iz svojega razreda, razen s čarovnijo. Dokler pa ta ne pride moraš ostati tam kjer si.

2.lekcija: »Zvonci so skrivnostna logika šolskega čas.«

Lekcija zvonca je, da nobeno delo ni vredno dovršitve, zakaj bi se potem obremenjevali s tem? Zvonci so skrivnostna logika šolskega časa, njihov argument je neizprosen, nepopustljiv. Zvonci uničijo preteklost in prihodnost, spremenijo vsak interval v enotnost, enakost, kot tudi abstraktni zemljevid naredi vsako živo goro in reko enako, kljub temu, da niso. Zvonci cepijo vsak podvig z nevtralnostjo, povprečnostjo, nepomembnostjo.

3.lekcija: »Učitelji se vmešavajo v osebne odločitve.«

Pravice so lahko odobrene ali pridržane. Toda učitelji si pridržujejo pravico do vmešavanja v veliko osebnih odločitev, z izdajanje spričeval tistim za katere sodijo, da so upravičeni ali z sprejemanjem disciplinskih postopkov za tiste, ki ogrožajo učiteljevo oblast. Sodbe pridejo hitro, zato ker drugače se stalno hoče izraziti individualnost. Individualnost pa je prekletstvo za vse razvrstilne sisteme, tudi za šolo. Včasih se svobodna volja pojavi tik pred očmi učitelja v otroški jezi, veselju in potrtosti. Ali ima učitelj pravico vedeti zakaj je otrok jezen, vesel ali potrt? Pravice v takih stvareh ne smejo obstajati za učitelja, obstajajo samo privilegiji.

4.lekcija: »Lekcija odvisnost!«

Učitelj odloča kakšen bo učni načrt oziroma mu ga vsilijo njegovi nadrejeni. Ta moč omogoča učitelju, da loči med dobrimi in slabimi učenci. Dobri učenci vedno naredijo nalogo, ki jo dobijo, z minimalnim konfliktom in z zmernim navdušenjem. Od milijon stavri, ki se jih je vredno naučiti, se učitelj odloči za nekatere izmed njih. Odločitve so njegove, radovednost nima posebnega pomena pri učiteljevem delu, samo ustreznost. Slabi učenci se seveda bojujejo proti temu, poskušajo odkrito ali prikrito sami zase določiti kaj se bodo učili. Kako lahko učitelj to dovoli in preživi? Na srečo imamo postopke, da spremenimo voljo tistih, ki se upirajo. To je še en način kako si lahko predstavljamo lekcijo odvisnosti. Dobri ljudje vedno počakajo, da jim učitelj pove kaj morajo delati. Človek mora počakati, da mu drugi ljudje, bolje izobraženi, naredijo smisel njegovega življenja. Ne pretiravamo, če rečemo, da cela naša ekonomija temelji na tem, da se te lekcije naučimo. Zamislite kaj bi bilo, če se otroci ne bi naučili te lekcije odvisnosti: posel socialne službe bi propadel, vključno z zelo naraščajočo svetovno industrijo; ne bi potrebovali komercialnih zabav in televizije, če bi vedeli kako se sami zabavati; restavracije bi propadle, če bi se ljudje vrnili k kuhanju svoje hrane. Večino prava, medicine in inžinirstva bi tudi propadlo. Razen, če se vsako leto iz šole izlije garantirana oskrba z nemočnimi, nebogljenimi ljudmi. Zgradili smo si način življenja, ki je odvisen od tega, da ljudje počnejo kar jim je bilo naročeno, ker ne znajo živeti drugače, ne poznajo druge poti.

5.lekcija: »Lekcija o spričevalih!«

Spoštovanje samega sebe mora biti odvisno od ocene opazovalca tovje vrednosti. Otroci so stalno vrednoteni in presojani. Mesečno poročilo, izrazito v svoji natančnosti, je poslano k študentom domov. S tem se določi koliko staršev je nezadovoljnih s svojimi otroci. Večina ljudi bi bila presenečena kako malo časa in premisleka  gre v te zapiske. Zbrana teža navidez objektivnih dokumentov osnuje profil napak, ki prisili otroka, da pride do določenih odločitev o sebi in svoji prihodnosti glede na presojo ravnodušnih tujcev. Samo-vrednotenje, glavi predmet vsakega velikega filozofskega sistema, ki se je kdaj pojavil na zemlji, ni nikoli faktor v takšnih stavreh. Ta lekcija o spričevalih in ocenah je, da otroci ne bi smeli zaupati sami sebi ali svojim staršem, ampak se morajo zanašati na oceno overjenih strokovnjakov. Ljudem je treba povedati koliko so vredni.

6.lekcija: »Lekcija stalnega nadzora!«

Otroke vedno nekdo opazuje. Vsakega učenca imajo pod stalnim nadzorom. Ni privatnih prostorov za otroke, ni privatnega časa. Izmenjava razredov traja 300 sekund, da se obdrži dovoljeno prijateljevanje na nizki ravni. Otroke spodbujajo, da se opravljajo med sabo in tudi, da opravljajo svoje starše. Učenci dobijo domačo nalogo, tako, da se ta nadzor nadaljuje v domače okolje. Drugače lahko učenci uporabljajo čas, da se naučijo nekaj nedovoljenega. Morda od svojih staršev ali pa jih poduči kakšna pametna oseba iz soseščine. Lekcija stalnega nadzora je, da nikomur ne moreš zaupati, da zasebnost ni upravičena. Nadzor je starodavna nuja med določenimi vplivnimi misleci, filozofi. Ugotovili so, da morajo biti otroci pozorno opazovani, če hočemo obdržati družbo pod nadzorom.

Zdaj ko poznamo vseh šest lekcij, se lahko zamislimi in vprašamo kaj sledi iz vsega tega. Kako se to pozna v odnosih v naši družbi? Kakšni ljudje bomo postali, če bomo šli čez teh šest lekcij?

Šola, ki sloni na teh šestih lekcijah pogojuje razvoj nekakšnega piramidnega socialnega sistema. Piramidni sistem pomeni, da ljudje postanejo podrejeni kamni v piramidi, ki se nato povzpne v kontrolni točko, ko se zoži. To pomeni, da kdor danes hodi v šolo, ga trenirajo za podrazrednost. Ljudje pridejo pod kontrolo, življenja so vodena. Zato je ta metoda skrajno anti-poučevalna. Nobeden otrok ne preživi šestih lekcij nedotaknjen, zato so današnji učitelji skrajno pogubni za naše otroke. Danes si ne predstavljamo, da bi šole preživele brez sebičnosti, boječnosti in neizkušenosti otrok. Zato so današnje šole epidemija samomorov, drog, krutosti, razredi se spreminjajo v kaste, življenje je postalo razčlovečeno, zmanjšala se je pomembnost družine in individualnosti. Ni čudno, da imamo moralno krizo, glede na teh šest lekcij. Mladi ljudje po postali brezbrižni do sveta odraslih in do prihodnosti, brezbrižni do skoraj vsega, razen do igrač in nasilja. Bogati ali revni, otroci ne morejo biti skoncentrirani na eno stvar zelo dolgo. Imajo slab očutek za pretekli čas in čas, ki še prihaja, so nezaupljivi do intimnosti (kot otroci ločenih staršev), sovražijo samoto, so kruti, materialisti, odvisni, pasivni, nasilni, boječi ob soočenju z nepričakovanim, vdani v odvračanje.

Današnje šole naučijo veliko manj, kot so včasih. To kar so se včasih učili v šestem ali sedmem razredu, se danes učijo v višjih letnikih srednje šole. Za pridobitev osnovnega znanja matematike in slovnice potrebuješ 50 ur. Tako lahko ugotovimo, da se šolanje podaljšuje, obvezno šolanje bo vse daljše. Mogoče bomo morali nekega dne vsi zaključiti fakulteto. In to gre vse na račun podaljševanja izvajanja šestih lekcij. Profesionalno učenje se nagiba k še eni zelo veliki napaki, da preproste stvari, ki se jih lahko hitro naučiš, naprimer branje, pisanje in aritmetika, naredijo težke, s tem ko jih učijo po pedagoških procedurah. Okoli leta  1876 je v šolo hodilo 49% ljudi. Učenci, ki so hodili v šolo so bili v skupinah po 60-80 učencev (naprimer 6-7-8 letniki skupaj) in so imeli samo eno učiteljico. Zato so bili učenci tako odgovorni, da so se skupaj učili in si med seboj pomagali. Tako smo prišli od ene učiteljice in ene učilnice za vse do administracije, ki je postavila učitelje pod vodstvo aparature človeštva, večplastne aparate, ki nadzorujejo ena drugo.

Edini primer uspešnega prisilnega učenja v celotni zgodovini šolstva je bila Prusija. Pripeljali vse otroke v šolo, razvrstili v dvo stopnjski sistem. Prva stopnja je bila zelo trivialna, učili so se z zaposlitvijo z baloni, pesmicami in zabavnimi igricami. Toda to je bilo vse pod nadzorom učitelja. Pri 12 letih so jih postavili v tekmovanje med seboj in s tem dosegli, da so se otroci med sabo razvrstili od najslabših do najboljših in so vsi vedeli zase in za druge kam pripadajo. Dobili so občutek, kdo je glavni. Takšna odtujitev je izoblikovala družbo, ki so jo lahko uravnavali določeni strokovnjaki, za katere je država mislila, da so varni in produktivni. Rezultat tega je bil, da je Prusija postala v letih 30-40 vodilna svetovna velesila. Pruski kralj je določil mejo med Kanado in Ameriko, ker je bil najbolj cenjen monarh na svetu.

Kako stavri spremeniti? Veliko je ljudi, ki se strinja z g.Gatto-m in so tudi sami odkrili veliko umazano skrivnost ameriškega šolstva. Toda večina ki se jih je uprla, ni zdržala pritiska nadrejenih in zapustila učenje. Lahko vam predstavim dva takšna primera. Prvi primer je starejši perujski emigrant, ki je učil učence brez matematične in literarne tradicije. Dosegli zelo dober rezultat v kratkem času. Uvrstitev na tretje mesto glede na določen test. Tega od njega niso pričakovali. Velik pritisk iz strani vodstva šole in zato ni mogel ostati. Drugi primer pa je gospa Marva Collins. Učila getto otroke, večinoma iz razpadlih družin. Ugotovila, da nimajo odpora na zahtevnejše delo in da imajo večje zmožnosti. Njihova sposobnost je bila kot sposobnost odraslega človeka. Problem je v tem, da ne smemo iz šole izpustiti preveč sposobnih ljudi, ker lahko uničijo našo ekonomijo. To je ugotovil že g.Russell v letu 1908 (predsednik Kolumbijske učiteljske fakultete): Velika nevarnost, da bo izdelanih preveč voditeljev, kar bi pomenilo kolaps sistema. Jasen izraz za odnos do otrok: načrti so, da se družba, družina in cerkev zamenja z propagando, izobraževanjem in mediji. 

Ljudje smo samo majhne plastične lučke in človeškega testa.

V zapiskih g.Gatto sem našla tudi enega od primerov, kako so nasprotovali njemu in njegovemu učinkovitemu delu. S tem, ko so njegove metode uspevale, toda ne bi smele, so ga pošiljali na vse slabše in slabše šole. Nekoč je končal v neki šoli, ki proizvaja 7 od 9 posiljevalcev v mestu, vključno z drugimi kriminalci. Z enakimi metodami so kmalu začeli postajati ljudje iz otrok, zanimali so se za razvoj razuma, duha in njihove osebnosti. Organiziral je izlet v telefonsko postajo (to počne že 15-20 let). Že ko so hoteli na avtobus, je pritekel ravnatelj in rekel, da niso oddali ustreznih papirjev in da ne morejo iti. G.Gatto je odvrnil, da so jih oddali pred 48 uram. Toda ravnatelj je rekel, da so se pogoji spremenili in da je papirje treba oddati dva tedna prej. Tako, da niso mogli iti na izlet. Ugotovil, kako zelo močno mu nasprotujejo in njegovim uspehom. Moral je odditi, ker ni več izdržal. 

Dejanske rešitve tega problema naj ne bi pomenile izdelavo novega učnega načrta, ker tega že imamo skritega v šestih lekcijah. G.Gatto je odkril tako imenovani Guerrila učni načrt. Ta naj bi vseboval veliko samostojnega učenja, vajenstva, projekte družbenega dela. Nekako je treba spodbuditi učence k delu, k zanimanju. Lahko jih malo opozoriš, kaj se dogaja na poročilih ali kaj piše v časopisu, tako da otroci začnejo sami raziskovati kaj se dogaja okoli njih.  

Druge konkretne rešitve so, da otroke učiš sam doma ali pa da jih pošlješ v manjše neinstitucionalne šole. Tukaj se zatakne pri revnih otrocih, ki nimaj možnosti se učiti doma ali hoditi v privatne šole. Zato je velika nevarnost, da se bo nadaljevalo izvajanje šestih lekcij. 

Na koncu pa bo cena za preživetje, da bomo našli smisel v nematerialni filozofiji in da se naučimo nematerialnih vrednot, da sledimo koraku naravnega življenja. Smisel moramo najti v družini, prijateljih, naravi, radovednosti, dobrosrčnosti, sočutju, pomoči drugim, v neodvisnosti in osebnosti in potem bi bili zares samozadostni. 

Šola je kot da začneš življenje z 12 letnim zaporom v katerem se zares naučiš samo slabih navad!

To sporočilo je g.Gatto potisnila v žep neka mama: 

Začenjali smo videvati Brandona, kako se opoteka v prvem razredu, izpuščaji, depresija, jokal je ko je vprašal očeta: »Je jutri spet šola?«. V drugem razredu je fizični stres postal očiten. Učitelj je njegov problem razglasil za Sindrom pomanjkanja pozornosti. Moj vesel, zanosen otrok je zdaj postal medicinski problem, za nas in za šolo. Brandon je moral jemati zdravila, če jih ni vzel so ga iz šole poslali domov. Problemi so se nadaljevali, kljub zdravilom, izpuščaji in depresija. Nato sem se odločila, da bom Brandona učila doma. To je bila njegova odrešitev. Nič več tablet, izpuščajev ali solz. Je zelo uspešen. Nikoli ne joka in opravlja njegovo delo zelo vneto. 

Moj komentar:

Moje besede so proti besedam g.Gatto malo vredne. Zdi se mi, da je res velik ljubitelj in zagovornik otrok. To dokazuje tudi s svojimi nagradami. Ob njem se zamisliš, kako malo je potrebno, da si dober človek, samo želeti si moraš. Kot bodoči učiteljici se mi zdi zelo primerno slišati takšne besede in se zanimati za takšne stavri, tudi če so zelo negativne. V kakšni meri to, kar se dogaja s šolstvom v Ameriki, vpliva tudi na naše šolstvo. V vseh smereh sledimo Ameriki, zato nas morda čakajo enake težave kot tarejo njih. V nekaterih primerih jih je mogoče že čutiti. Če se danes, s temi mislimi spomnim na srednjo šolo, ugotovim, da so se mogoče res dogajale takšne stavri. Toda zakaj ne bi tega spremenili? Zakaj se iz slabih izkušenj ne bi nekaj naučili? Vsem mojim kolegom, kot tudi sama sebi želim, da bi postali dobri, pošteni in predvsem odprti učitelji. Ne bomo poučevali samo matematike, ampak bomo poučevali tudi življenje! 

Viri:

1.      Članek: The Six-Lesson Schoolteacher by John Taylor Gatto

2.      Intervju: We The People Radio Interview By Jerry Brown

3.      Spletna stran: www.johntaylorgatto.com