Predstavitev Srednje šole Sevnica ne more mimo bogate tradicije strokovnega šolstva v kraju. Že v drugi polovici prejšnjega stoletja so pri ljudski šoli vodili kmetijske nadaljevalne tečaje, v š.l. 1885/86 celo za 53 tečajnikov. Leta 1901 je začela delovati trgovska nadaljevalna šola, po ustnih virih 1902., po pisnih 1909. prične z delom obrtna nadaljevalna šola, ki deluje vse do konca 2. svetovne vojne. Po 2. svetovni vojni (verjetno že leta 1945) nadaljuje z delom obrtna strokovna šola, ki izobražuje mizarje in mesarje, kovače in peke, šivilje in krojače, kovače in sodarje ... Zanimivo je, da je 73 učencev te šole plačevalo 100 din šolnine in še "40 din kavcije za obrabo šolskega inventarja". Po preimenovanju v Vajeniško šolo raznih strok Sevnica l. 1952, se šola počasi specializira za kovinsko, lesno, tekstilno in usnjarsko stroko (poklic čevljar). Takrat je šola izobraževala 80 do 100 vajencev. Šolska kronika navaja, da je "bil učni uspeh vsa leta po osvoboditvi zelo lep, saj je redkokdaj padel pod 90%". Učenci pa so zamujali k pouku (celo le 70% obisk pouka), ker "mojstri niso redno pošiljali učencev - vajencev k pouku".

Leta 1963 je bila za območje bivšega okraja Celje v Sevnici ustanovljena vajenska šola lesne stroke (kot "rezultat preobrazbe strokovnih šol, ki ga je narekoval naš novi družbeno-politični in družbeno-ekonomski sistem"). Lesna šola, ki je izobraževala mizarje (rezbarje), parketarje, kolarje, je delovala 10 let. Leta 1972 jo administrativno ukinejo. Naslednica lesne šole je Poklicna oblačilna šola Sevnica, ki je začela izobraževati kader za konfekcijske tovarne (predvsem za Jutranjko Sevnica). Leta 1982 se je preimenovala v Srednjo tekstilno šolo Sevnica, leta 1997 v Srednjo šolo Sevnica, ki še vedno deluje. Z zamenjavo programske usmeritve se spremeni tudi struktura učencev (in učiteljev) po spolu: prej izključno moško populacijo zamenja zdaj (skoraj) izključno ženska.

Res, bogata tradicija. Zato je težko verjeti, da je šola šele leta 1965 dobila svoje prostore. Vse do takrat je gostovala najprej pri ljudski in kasneje pri osnovni šoli. Ko so istega leta v Sevnici odprli novo osnovno šolo, so strokovni šoli odrinili stare, dotrajane prostore in opremo v bivši "nemški šoli". V stavbi je ob šoli kmalu pričel delovati tudi dijaški dom za učence šole. Kljub temu je bilo delo v takrat komaj ustanovljeni lesni šoli uspešno, vpis je bil velik, tako da so morali učence celo odklanjati. Sevniška lesna šola je še danes znana po svojih rezbarjih. Kar težko je verjeti dogodkom iz leta 1973, ko je občina popustila pritiskom, šolska kronika navaja pri tem večje šole lesne usmeritve in podjetja iz stroke, in šolo ukinila. Ukinitev je bila verjetno cenejša kot adaptacija prostorov, kot investicija v šolske delavnice, kot pomoč pri zagotavljanju ustreznega strokovnega kadra. Šola je zopet doživela programsko spremembo, tokrat preusmeritev v "oblačilno" stroko, s katero se ukvarjamo še danes. Na tem programskem področju delujemo že 23. leto. Soočeni z dejstvom, da je potrebno šolo programsko obogatiti, smo leta 1997 zaceli izobraževati tudi za poklic frizer in leta 1999 še program mizar. Nova programa sta prinesla svež veter pa tudi dodatni živžav, saj smo že prvo leto popolnoma napolnili dva razpisana oddelka. V letu 1997 in 1998 sta bili dograjeni in opremljeni tudi delavnici za izvajanje praktičnega pouka v programu frizer, šolski del praktičnega pouka za mizarje pa poteka v delavnici pri znanemu podjetju Stilles Sevnica.

Leta 2003 je pričela šola izvajati tudi program srednjega strokovnega izobraževanja turistični tehnik, za katerega se je potegovala več kot tri leta. S tem smo pokazali, da se zavedamo, da je naša regija turistična in kako pomembno je izobraževanje na tem področju.

Od leta 1885 (ko so v kraju zaceli izobraževati v kmetijskem nadaljevalnem tečaju) do danes je svoje znanje učencem razdajalo veliko učiteljev. Pri prebiranju šolske kronike sem vedno znova presenečena nad dejstvom, kdo vse je pri nas poučeval, resda največkrat "honorarno" (v "civilno-pravnem delovnem razmerju"), saj je bil npr. v šoli od leta 1945 do leta 1956 šolski upravitelj edini redno zaposleni delavec. Dvajset let pozneje deluje v zavodu že 20 strokovnih delavcev (šola in dijaški dom), vendar le 7 redno zaposlenih, 13 pa po pogodbi o delu. V šolskem letu 1996/97 je bilo zaposlenih 22 strokovnih delavcev (šola in dijaški dom), le eden po pogodbi o delu. Iz dostopnih podatkov sklepam, da je bilo v šolskem letu 1955/56 vključenih v izobraževanje 80 do 100 učencev - vajencev, dvajset let kasneje 185, v šolskem letu 1995/96 so pouk obiskovali 204 dijaki, v šolskem letu 1996/97 190, lani pa 220 dijakov. Do leta 1973 je bil ves pouk na šoli periodičen, po tem letu pa celoleten, skoraj ves čas pa tudi dvoizmenski.

Brskanje po šolski kroniki in drugem gradivu je v meni najprej vzbudilo raziskovalno žilico, kasneje pa me je napolnilo s čudenjem, na trenutke tudi z jezo. Vsi, ki danes ustvarjamo na šoli, smo dediči bogate tradicije obrtnega, poklicnega izobraževanja, ki bi že pred več kot desetimi leti moralo praznovati svojo stoletnico. Do pred kratkim tega nismo vedeli, saj zavod šele zadnja desetletja razvija svojo kontinuiteto, oblikuje zavest o samem sebi, postaja ponosen na svoje delo in svoje dosežke. Brezdomstvo in zato pomanjkljivo arhivsko gradivo, pogoste programske in zato tudi kadrovske spremembe, pomanjkanje lastne prodornosti, majhna vlaganja v razvoj strokovnega šolstva v Sevnici, sistem poklicnega izobraževanja v preteklosti, nizka statusna vrednost tega segmenta izobraževanja in še kaj pa botrujejo dejstvu, da bogate tradicije na šoli nismo poznali in je zato nismo imeli za svoje. V Sevnici je skoraj vsaka generacija zadnjih 40, 50 let generacija "delala" svojo strokovno šolo, ne da bi črpala iz znanja in izkušenj vzornikov. Zato, to si moramo priznati, o pravem razvoju še težko govorimo: gre za razvojno logiko nenehnih poskusov in ne kontinuitete. Naša generacija si želi to spremeniti, volje in strokovne moči imamo dovolj. Vse, kar sem odkrila, potrjuje moje domneve, da tudi okolje, v katerem je šola delovala in še deluje, v svojo vizijo razvoja težko vključuje dejavnost, ki jo opravljamo v zavodu, čeprav dijaki in zaposleni prispevamo k vsakdanjemu utripu kraja, oblikujemo pa tudi njegovo kulturno podobo.

Prebiranje zgodovinskega gradiva me je navdalo tudi s ponosom in samozavestjo, da so prebivalci kraja, v katerem že vrsto let živim in delam, relativno zgodaj za majhen podeželski kraj (leta 1869 je Sevnica štela 670 prebivalcev, leta 1885 pa verjetno ne bistveno več) spoznali pomembnost strokovne izobrazbe (1885) in ustanovili v začetku stoletja kar dve strokovni šoli (trgovsko in obrtno), ponos in samozavest pa izhajata tudi iz dejstva, da smo nadaljevalci takšne tradicije. Seveda ne smem zatajiti dejstva, da me je napolnilo tudi z začudenjem, kako kraju s takšno tradicijo na področju sekundarnega šolstva ni uspelo zagotoviti optimalnih pogojev za delo strokovnega šolstva po l. 1945.

V zadnjih dvajsetih letih so se razmere vsekakor spremenile. K temu je nedvomno prispevala tudi kadrovska stabilnost, dokaj veliko število redno zaposlenih delavcev, dosežki strokovnih delavcev in zavoda. Spremembe na gospodarskem področju in znotraj sistema izobraževanja pa vseeno rojevajo strah pred izgubo izobraževalnih programov zaradi slabega gospodarskega položaja nekaterih panog, prehoda na dualno izobraževanje, manjša pa se tudi vpisna populacija. Seveda lahko nekaj gornjih ugotovitev, predvsem tiste, ki govore o usihanju vpisne populacije (in s tem ogroženosti posameznih delovnih mest), deluje tudi vzpodbudno. Pričakujemo lahko namreč, da bo pojav vzpostavil konkurenco in zdravo tekmovalnost med posameznimi ustanovami, pa tudi med posameznimi strokovnimi delavci.

Tu pa se začne nova zgodba, tista o notranjem spreminjanju in novih izzivih.

Ravnateljica: Alenka Žuraj