GRŠKA FILOZOFIJA OD NJENIH ZAČETKOV DO HELENISTIČNE FILOZOFIJE
- KRATEK PREGLED -
Ko je prvi grški filozof Tales iz Mileta (med 6. in 7. st. pr. n. š.) izrekel misel, da je počelo vsemu voda kot tista snov, iz katere naj bi nastalo vse, kar je, je s tem postavil temelj filozofskemu mišljenju. S tem se začne pojasnjevanje stvari iz njih samih, ki pa je drugačno od dotedanjega, mitološkega, načina mišljenja. Tako se vzporedno z začetkom filozofskega mišljenja se začne tudi ostra kritika mitologije. To je bilo v času, ko je bila za Grčijo značilna mestna ureditev. Ravno ta mestni način življenja je povzročil propad starega plemenskega sveta. Način obrambe mest je izenačil vlogo plemenitašev z drugimi kolonisti. Boj posameznika proti posamezniku se je umaknil boju v bojni vrsti. Kmečki stan je zaradi tega denarnega gospodarstva propadal, zaradi česar se je začel spreminjati tudi odnos do religije in mitov. Plemištvo je izgubilo svoj visoki položaj.
V tem času se od mitičnega nauka o nastanku bogov začne ločevati nauk o nastanku sveta.
Temeljni pojem, s katerim se začne jonska filozofija, je pojem prapočela. Jonski filozofi so iskali prapočelo v eni sami snovi, v enem samem prapočelu. Zgoraj omenjeni Tales je trdil, da vse nastaja iz vode, drugi jonski filozof Anaksimander je trdil, da vse nastaja iz nekega prapočela, ki ni podrobneje določeno, tretji jonski filozof Anaksimenes pa je prisegal, da je ta snov zrak. Hkrati s tem je postal pomemben tudi način nastajanja vsega iz enega.
Po njihovem stvari nastajajo z zgoščevanjem in razredčevanjem ali z ločevanjem med toplim in hladnim, redkim in gostim. To nastajanje ni zmedeno, ni kaotično, ampak urejeno ter ima pri nekaterih filozofih tudi etični smisel. Za jonske filozofe trdimo, da so bili prvi materialisti – snovno počelo je samozadostno, to pomeni, da za svoje delovanje ne potrebuje nobenega tujega dejavnika, in pa prvi dialektiki, ker so mnogi med njimi videli razvoj vsega v nasprotjih med lastnostmi snovi.
Približno v istem času se je na drugem koncu Grčije, v južni Italiji, rodila drugačna filozofska misel. Osnoval jo je Pitagora. Pitagorejci so spoznali, da je mogoče višino tona in dolžino strune izraziti številčno in to odkritje so Pitagorejci prenesli tudi na svoja kozmološka razmišljanja. Tako so mlajši filozofi počelo sveta videli v številu. Tudi število kot počelo vseh stvari vsebuje dialektične prvine, saj je številčno ugotovljiva harmonija vedno zlivanje med seboj različnih nasprotujočih si delov. Važno je tudi pitagorejsko prepričanje, da je deljivost stvari omejena (verjeli so, da je možno vsa razmerja v naravi predstaviti z racionalnimi števili). S tem prepričanjem so uveljavili kasnejši atomizem, nauk, po katerem obstajajo nedeljivi delci snovi.
Temelji te začetne grške filozofije, grškega materializma sestavljajo naslednja pomembna izhodišča:
· Grki so vpeljali načelo spreminjanja, gibanja kot pot razvoja vsega po združevanju in razdruževanju nasprotnih si lastnosti snovi.
· Ustvarili so pojem elementa, prvine. Stvari, ki jih čutno zaznavamo, so sestavine elementov ali pa razvoj enega samega prapočela.
· Spremenljivost, nastajanje in preminevanje je združevanje in razdruževanje prvin.
· Gibanje, nastajanje, preminevanje je podrejeno višjemu zakonu nujnosti. Vse, kar se dogaja, se dogaja zakonito in ne naključno.
Nazaj
na vrh.
Dialektika je nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega. Eno-mnogo, negibno-gibljivo, večno-časovno končno, neskončno-prostorsko končno, trajno-minljivo itd. so pari pojmov, ki nam dajo misliti, kakšen je svet, iz česa sestoji. Pojavi se prvo ontološko vprašanje. Na eni strani dialektika spreminjanja in nastajanja, na drugi pa svet ene same večne nespremenljive biti.
Predstavnik in hkrati oče dialektike je grški filozof Heraklit (6. st. pr. n. š.). Njegova osnovna misel je bilo prepričanje, da je svet enotnost mnogega, da je vse v stalnem razvoju, mehanizem tega razvoja pa je boj med nasprotji. Vse se spreminja, vendar to spreminjanje ni kaotično, ni naključno, ampak urejeno gibanje vsega, kar je.
Heraklitov sodobnik Parmenid pa imamo za utemeljitelja in očeta metafizike. Parmenid je izhajal iz prepričanja, da 'biva samo bivajoče, nebivajoče pa ne'. Druga njegova domneva pa je prepričanje, da je 'misliti isto kot biti', torej, kar je v mislih neprotislovno, tudi biva, saj je resnica izenačena z bitjo. Bit je v skladu s to zamislijo ena sama, večna, nespremenljiva, nenastala, zunaj časa, je večna sedanjost, je negibna. Večini filozofov se je zdela ta filozofija biti nesmiselna in nerazumljiva, duhovito pa jo je zagovarjal Zenon iz Elee. Ob domnevi, da je bit isto kot poln in nebit isto kot prazen prostor, je dokazal, da gibanje ni mogoče. To je storil v znameniti zgodbi o Ahilu in Želvi.
Problem je v tem, da je gibanje pojmovno protislovno, da ga ne moremo zajeti z ločenimi enotami, ampak ga lahko razumemo samo kot prehajanje. Gre za protislovnost neskončne deljivosti prostora in časa.
S Parmenidom in Heraklitom nastaneta dva tipa ontologije, parmenidovski, ki mu zaradi statičnosti pravimo metafizičen in heraklitovski, ki mu po pravici pravimo dialektičen. Oba načina filozofiranja sta pomenila izziv za vso nadaljnjo usodo grške filozofije.
Nazaj
na vrh.
Nasprotje med bitjo in nebitjo, med polnim in praznim, je vodilo grške filozofe tudi v nauk o končni deljivosti snovi ali atomizem. Temeljni, uvajalni pojem v ta nauk je bil pojem prvine ali elementa. Prvine so bile čutne kvalitete (mrzlo, toplo, vlažno, suho) ter njim prirejene prvine: zrak, ogenj, voda, zemlja. Vse do konca srednjega veka so se te prvine obdržale kot osnovni delci vsega, kar je. Vsaka izmed njih je imela lastnosti parmenidovske biti, čeprav se je s tem podrla Parmenidovska logična zgradba.
Drugačna možnost je bila domneva o neskončni množici med seboj enakih prvin, katerih je bila vsaka stvar deležna v različnih količinah.
Najpomembnejši atomist antične Grčije je bil Demokrit iz Abdere (med 5. in 6. st. pr. n. š.). Po njegovem so atomi tako majhni kot geometrijske točke, vendar te niso matematične, ampak prostorsko (fizikalne) količine, ki izpolnjujejo prazen prostor (Demokrit je priznaval obstoj praznine). Atomi so polni, čutnozaznavne stvari pa so povezave, kombinacije atomov. Le te niso nastale slučajno ali po naključju, ampak obstaja nek vzrok za njihov nastanek. Nauk, po katerem je vse dogajanje določeno vnaprej, determinizem, je temelj Demokritovega atomizma.
Demokrit je bil zadnji izmed tistih filozofov, ki jih je zanimalo predvsem počelo vseh stvari. Z razvojem grškega javnega, političnega in kulturnega življenja je postal središče filozofskega zanimanja človek sam.
Nazaj
na vrh.
Sredi 5. st. pr. n. št., v času zlate dobe Aten, je bil položaj atenskega državljana v mnogočem odvisna od njegovega boja za svoje pravice. Govor je bila ta nova oblika boja. Sofisti so bili sprva mojstri znanja, ki so za denar poučevali ljudi govorništva in drugih veščin, ki so jih obvladali. Kasneje pa je beseda sofist dobila zaničljiv prizvok; sofisti so za denar ljudi učili varljivih sklepanj.
S sofisti se je ontološka problematika prevesila v spoznavnoteoretsko. Že Demokrit je učil, da je čutno spoznanje 'temno' in da je 'pravo' spoznanje le razumsko. Temeljna trditev sofistike je bil stavek naslavnejšega sofista Protagore (5. st. pr. n. š.): ˝Vseh stvari merilo je človek, bivajočih, kako so, ne bivajočih, kako niso.˝ Protagorovo sporočilo govori o tem, da ni splošno veljavnih resnic, da je resnica stvar posameznika in je torej relativna ('Ali je veter sam po sebi mrzel ali nemrzel, ali je mrzel samo za tistega, ki ga zebe?').
Sofistični nauk je temeljil na senzualističnem relativizmu, ki je zašel v nihilizem, t.j. prepričanje, da sploh ničesar ni mogoče ne trditi ne dokazati. Pomen sofističnega nauka je bil tudi v tem, da so filozofijo približali navadnim meščanom in s svojim senzualizmom opozorili na vprašanje relativne in absolutne, subjektivne in objektivne resnice.
Nazaj
na vrh.
Prvi nasprotnik sofistov je bil Sokrat (5. st. pr .n. š.), ki je bil sprva tudi sam sofist. Sokrat ni nikoli ničesar napisal; vse svoje življenje je preživel v govoru. Verjel je v govor, pisana beseda je bila zanj mrtva.
Izhodišče njegovega filozofiranja mu je bilo raziskovanje samega sebe. Zase je trdil, da je modrejši od drugih, saj se on zaveda, da ničesar ne ve, drugi pa si domišljajo neko vednost. Znan je njegov izrek: ˝Vem, da nič ne vem.˝
Njegova želja je bila priti do resnic s splošno veljavo oz. do objektivne resnice. Ta pa mu je bila v spoznanju dobrega. Pot do tega si je izbral v pogovoru, v posebnem načinu spraševanja, pri katerem je spraševanec lahko odgovarjal samo z da ali ne. Verjel je namreč, da je treba resnico v človeku zbuditi iz spanja, saj je duša pred združitvijo s telesom vedela vse, po rojstvu pa je nanjo pozabila. Pri iskanju trdnih resnic je uporabljal induktivno metodo. V množici primerov je iskal tisto skupno vsej tej množici. Ena izmed teh skupnih lastnosti je, da človek za blagor drugega sebe izpostavlja nevarnosti. Tako smo prišli do definicije pojma poguma. Bistvo Sokratove filozofije je bilo iskanje dobrega, vendar pojma samega ni definiral. Vrhunska vrlina mu je bila vednost, znanje, ki temelji na pravem spoznanju in praktični obvladanosti stvari. Dokazoval je, da obstajajo objektivne, splošno veljavne resnice, s čimer je spodbil sofistični spoznavnoteoretski relativizem in skepticizem. S svojim naukom o splošni veljavnosti pojmov je uvedel razmišljanje pojem o pojmu. Predmet raziskovanja postane tudi misel sama, to pa je bil uvod v logična raziskovanja. Induktivna pot do pojmov pa je v svojem jedru še danes pravilna.
Sokrat je bil zaradi svojega drugačnega načina mišljenja obsojen in usmrčen (ljudje in sodniki so sicer krivični, ni pa krivičen sam zakon), vendar je imel veliko privržencev. Nastale so t.i. male sokratove šole, med katerimi so se zlasti na področju etike uveljavili Kiniki. Njihov filozofski cilj je bila praksa, življenje. Osnovna etiška prvina jim je bila brezpotrebnost, v kateri so videli človeško srečo. S svojim beraškim načinom življenja (Diogen v sodu) in zavračanjem telesnega uživanja so vplivali na zgodnje krščanstvo.
Nazaj
na vrh.
Platon (427-347 pr. n. š.) je bil najpomembnejši Sokratik. Njegovo temeljno filozofsko vprašanje je mogoče strniti v vprašanje o resnični naravi bivajočega, ki je hkrati tudi temelj pravega znanja. Pot spoznavanja je pot odkrivanja biti bivajočega, torej tega, kar je. Najnižji način spoznavanja je Platonu čutno spoznavanje, ki je obsojeno na minevanje. Izid je domneva, ki je daleč od trdnega znanja. Za vsakdanje življenje to zadostuje, filozofa pa zanima predvsem, kaj je v minljivih pojavih trajnega. Po Platonu so to ideje, praliki ali paradigme. To so netelesne bitnosti, do katerih je možno priti le z razumom. Sestavljajo svet, ki ni odvisen od čutnega, minljivega sveta.
Platonove ideje so najbližji temu, čemur danes pravimo bistva stvari, brez tiste lastnosti katere koli stvari, brez katerih bi ne bila to, kar je.
Platonu je uspelo premostiti prepad med svetom idej in čutnim svetom, med Parmenidovim in Heraklitovim tako, da je oba svetova je povezal s posebnim mostom, deležnostjo ali participacijo stvari v svetu idej. Vsaka konkretna stvar je deležna idej, ker te predstavljajo njeno bistvo. To kar pri stvári ne sodi v svet idej, pa je njena minljivost.
Platonova filozofija pomeni pravi filozofski dualizem, se pravi dvojnost idealnega in materialnega sveta. Ker je svet idej tisto prvotno, čutnozaznavni svet minljivih stvari pa drugoten, pravimo, pravimo tej filozofski smeri tudi idealizem. Platon ni podvomil v obstoj obeh svetov, zato idealizmu rečemo še objektivni.
Ideje po Platonu so hierarhično razširjene. Pomembno je, da obvladujejo štiri glavne ideje: lepo, eno, resnično in prav na vrhu dobro, ki je kot najvišja ideja izenačena s pojmom boga.
Pomena in vpliva Platonove filozofije ni mogoče dovolj poudariti, saj sta stalna. V antiki je bila ta filozofija izhodišče novoplatonizmu in krščanski filozofiji, vplivala pa je tudi na renesančne misli. Kot klasičnemu vzorcu mu lahko sledimo v vsej evropski filozofiji.
Platonovo kraljestvo idej, razdelitev sveta na svet idej in čutnozaznavni svet, pa je kritiziral in zavračal njegov najbistrejši učenec Aristotel (384-322 pr. n. š.).
Nazaj
na vrh.
Po Aristotelu ideja kot bistvo stvari ne more biti ločena od tega, česar bistvo je. To je temeljna in hkrati izhodiščna točka vsake kritike takšnega idealizma, ki ločuje bistvo od stvari. Aristotel je dokazoval tudi, da ima vsaka posamezna stvar neskončno veliko plati, torej bi morala biti deležna neskončnega števila idej. Postavil pa je tudi vprašanje, kako obstajajo negativne ideje, ali je nekaj grdega tudi deležno svoje negativne ideje.
Temeljna vprašanja Aristotelove filozofije so bila naslednja:
a) Odnos med posameznim in splošnim
Po svoji notranji naravi je prvo to, kar se kaže kot posamezno. Pojmi, ki označujejo rodove so nekaj posameznega samo glede jezikovne rabe. Posamezno je za Aristotela prva substanca, pojme pa ima za drugotne substance. Med posameznim in splošnim je torej temeljno nasprotje, ki velja za tipično dialektično nasprotje – dialektično zato, ker kaže na protislovnost v stvari sami.
b) Odnos med materijo in formo
Forma je načelo udejanjanja, aktivnosti, bistva stvari. Materija, ki jo je imela filozofija vse do Aristotela za čutnozaznavno snovnost, je tu zgolj možnost. Da nekaj je, mora biti sestavljeno iz obeh načel: materije in forme. Odnos med materijo in formo je relativen. Nekaj je lahko z enega vidika forma, z drugega pa materija. Forma je pri Aristotelu tisto, kar možnost udejanja in jo opredeljuje.
c) Pojem prvega vzroka ali gibala
Vse, kar se giblje, kar se spreminja, mora imeti za svojo dejavnost vzrok. Če verigi vzrokov sledimo do njenega začetka, pridemo z Aristotelom do prvega gibala, ki je zanj negibno, netelesno, a umno bitje. To je čista forma, bog ali božji duh. Bog je samozadostno bitje, ki za svoje zadovoljstvo ne potrebuje nikogar. Aristotelova religiozna misel je bila strogo monoteistična - omenjeno božanstvo pa je bilo zanj vseskozi pasivno. Zanihalo je v gibanje celoten kozmos, njegova nadaljna usoda ga pa ni več zanimala.
d) Pojem štirih vzrokov
1. Materialistični vzrok: materija kot možnost je pogoj, da kaj nastane.
2. Formalni vzrok: to je dejavni vzrok, npr.: kiparjeva zamisel kipa je vzrok kasnejši ustvaritvi.
3. Učinkujoči vzrok: gibalni vzrok, npr.: ob trku dveh atomov je gibanje enega vzrok gibanja drugega.
4. Smotrnostni vzrok: vse, kar nastane, teži k svoji popolnosti, k svoji formi, k svoji ideji. Vsaka stvar vsebuje svoj lastni smoter ali cilj. Ta vrsta vzroka je bila za Aristotela najpomembnejša, ker je z njo nasprotoval Demokritovemu mehaničnemu determinizmu.
Bistvo načela smotrnosti je v podobnosti s človeško dejavnostjo, s človekovim delovnim procesom. Z uvajanjem tega načela je Aristotel koristil predvsem biologiji, ker je s smotrnostjo lahko definiral pojem organizma kot smotrnostne celote, ni pa koristil razvoju fizike, ker je manjkal vidik količinskosti.
Poseben problem je bila Aristotelu klasifikacija znanosti. Človekovo znanje je razdelil na teoretsko, sem je kot prvo štel filozofijo, potem fiziko in matematiko, ter praktično znanost, to je tisto znanje, ki pomaga človeku živeti, npr.: etiko in umetnost.
Filozof se je spraševal tudi, kako človek sklepa. Spraševal se je, kaj je v jeziku, kar omogoča prehajanje iz enih stavkov v druge. Odgovor je bil: stavčna forma. S tem se je začela razvijati nova veda logika, ki jo je sam poimenoval analitika. Analitično sklepanje mu je bilo tisto, ki je brezpogojno resnično (matematično sklepanje), dialektično pa ono, ki ima zgolj značaj verjetnosti, to je sklepanje, ki temelji npr.: na čutnem opazovanju.
Aristotelova filozofija je večplastna; glede na Platonov idealizem je realist (zavrača nedokazljive domneve), hkrati pa je s svojim bogom kot čisto formo vendarle zajadral v platonistične vode. Bil je uvajalec mnogih znanosti, ki so razvijale šele kasneje, s svojim filozofskim sistemom pa je vplival na vso nadaljnjo evropsko filozofijo.
Z Aristotelovo smrtjo se konča razvoj filozofskega mišljenja antične Grčije. Grki so izgubili svojo politično samostojnost. Grška filozofija se začne približevati potrebam in hotenjem navadnih ljudi in tudi sužnjev. To obdobje imenujemo helenizem.
Sprva sem hotela zajeti celotno zgodovino antične filozofije, vendar je le ta preveč obširna za tako kratek seminar. Zato sem začela kar na začetku, to je tam, kjer se začne filozofsko razmišljanje.
Grki so mnogo svojega znanja dobili od drugih ljudstev, npr.: Babiloncev, Egipčanov, vendar se pri razlagi vsega nastalega niso zadovoljili z mitologijo, ker v njej ni bilo nobenega reda, nobene zakonitosti. V mitologiji so nastopali preveč ljudem podobni bogovi. Ksenofan (6. st. pr. n. š.) je zapisal: 'kajti, da si bog, pomeni, da si najmočnejši. Ko bi bili med mnogimi bogovi eni močnejši, drugi šibkejši, bi ne bili več bogovi…'
Torej, iz česa je nastalo vse okrog nas? Ali obstaja ena sama snov, iz katere naj bi vse nastalo? Ali pa je teh prvin, elementov več? Kaj je resnica? Ali obstajajo objektivne, absolutne resnice? Ali stvari nastajajo zaradi nekega vzroka, ali kar so, same po sebi, zase, večne, nespremenljive? … Kaj menite vi?
Literatura: -Frane Jerman, Filozofija