Rastišče: ob robu gozda med travo pod listavci ali pod iglavci, bolj razširjen okrog Sredozemskega morja kot severno od Alp.

Klobuk: sprva oblast, nato izbočen, končno sploščen z bolj ali manj dvignjenim osredjem in rahlo valovitim robom, širok 2-4 (6)cm v premeru, prekrit s suho kožico ki jo zlahka odstranimo; na površini svetlo rjave barve so rdeče rjave priležne luske, ki so gostejše na osredju.

Trosovnica: lističi redki, široki, različno dolgi, ob betu prosti, sprva beli, pozneje rumenkasti, mestoma z rdeče rjavim odtenkom. Trosni prah bel. Trosi 7-9 x 4-5mcm, jajčasti, hialini, z jodom se obarvajo rdeče rjavo.

Bet: 2,5-5,0 x 0,5-1,0 cm, raven ali upognjen, včasih pri tleh nekoliko debelejši, vendar ni gomoljast, ostanek natrganega zastirala kmalu izgine; nad zastiralom bel, pod njim prekrit z enakimi rdeče rjavimi luskami, kot so na klobuku (ostanek ovojnice), pri starejših gobah rdečkasto rjav, votel.

Meso: v sredini klobuka precej debelo, drugod tanjše, ob robu klobuka ga skoraj ni, belo, na zraku postane rožnato. Okus ni oster, vonj po sadju.

Uporabnost: ni užiten, strupen, smrtno nevaren, vsebuje amanitin, povzroča zastrupitve z dolgo inkubacijsko dobo, podobno kot zelena mušnica.

Možnost zamenjave: sodi v skupino "Ovisporae", v kateri je več podobnih strupenih vrst z jajčastimi trosi. Pogubni dežniček, Lepiota helveola Bres., raste v deželah južne Evrope, klobuk je sprva bolj okrast, pozneje rdečkast, prekrit z zelo drobnimi vlaknatimi kosmiči, zaradi katerih je videti kosmat, trosi so bolj podolgovati (8-10 x 4-5 mcm).