Prvi nauk je Repič dobil pri kaplanu Dejaku, ki ga je uvajal v slikarstvo, kiparstvo, pozlatarstvo in mizarstvo. Z njim je obnavljal banderske in druge podobe, oltarne rezbarije in cerkveno opremo. Na Dunaju je s svojim talentom vzbudil zanimanje prof. Hellmerja, ki mu je priskrbel ustanovo. V 4. letniku je Repič dobil prvo darilo kiparske šole za Boreča se dečka, ki sta na razstavi v dunajskem Künstlerhausu bila zelo ugodno ocenjena. darilo je dobil tudi pri prof. Kundmannu za skupino Borilca in za kompozicijo Čas - sovražnik mladosti.

Veliko kompozicijsko znanje, izredno oblikovalno moč in vešče obvladovanje anatomije kaže tudi ohranjena kompozicija iz te dobe: Adam, kje si? Poleg tega je Repič tedaj izdelal več portretov, dekorativna plastična dela, drobne plastike v lesu in srebru, zanimivo Glavo zamorca, iz kraškega marmorja pa glavo Ivana Cankarja ter kamnite kipe za pročelje Ljubljanske kresije. Ko se je vrnil iz Dunaja v Vrhpolje, je odprl samostojno delavnico in dve leti delal za razne cerkve v Vipavski dolini. V Vrhpolju je prenovil kiparski okras, izdelal dva kipa: Simona in Juda iz lipovega lesa ter velik oltar v stari cerkvi.

Tedaj je bil Repič v zreli dobi in je z veščo roko izrezal Vipavski par, Vinogradnika z brento in Vipavko.

Miroslavu Vilharju iz Kalc je izdelal spomenik, ki so ga 1904 postavili pred šolo v Postojni, vendar so ga fašisti pozneje odstranili. Ustvaril je vrsto portretnih glav slovenskih javnih delavcev, ki so šle v tisočih odlitkih med slovensko ljudstvo: Prešeren, Gregorčič, Jenko, Kette, Medved, Slomšek, Stritar, Tavčar, J. E. Krek, Janez in Jurij Šubic, Jeglič,... Sam je imel za svoje najboljše delo velik marmornat reliefni nagrobnik, ki ga je postavil 1911 na Sveti Gori goriškemu nadškofu Jakobu Missii. Repič je Missia s pretanjenim občutkom za globok relief upodobil v profilu; v preprosti drži brez odvečnih gestdeluje dostojanstveno in monumentalno. Močno poškodovan nagrobnik so leta 1989 obnovili.

Vsa njegova dela, tudi sakralna (npr. apostoli v župnijski cerkvi v Pivki, reliefni evangelisti na prižnicah v župnijski cerkvi na Bledu in Vrhniki), pričajo o tem, da ni nikoli zapustil akademskega realizma in svojih velikih zgledov, zlasti v renesančnem in klasicističnem kiparstvu. Posebno v mlajših letih je izviren, sicer pa je črpal motive iz antičnega izročila, kompozicije obdeloval alegorično. V letih, ko je fantazija, neposrednost in borbenost pojemala, so ga vztrajna delavnost, temeljito znanje in izredna organizatorična nadarjenost še prav posebno usposobila za pedagoško delo. Niso ga zaman imenovali "nestorja slovenskih kiparjev". V šestindvajsetih letih poučevanja je pritegnil veliko število mladih ljudi, ki jih je vzgojil v kiparje (Peruzzij, Napotnik, Dolinar, Gorše, brata Kalina, France Kralj,...) in slikarje (Cuderman, Maleš, Sedej,...), ki so ga, brez izjem, zaradi njegovih prikupnih osebnih in pedagoških sposobnosti, skromnosti in širine srca, ohranili v trajnem in najhvaležnejšem spominu.