Alojzij Repič se je rodil pri "Pepetovih" 11. marca 1866 v Vrhpolju, umrl pa 18. maja 1941 v Ljubljani. Že zgodaj je kazal nadarjenost in po končani ljudski šoli je s priporočilom prišel k Henriku Dejaku, ki je bil kurat v Budanjah (1877-1881), nato v Vrhpolju (1881-1911). Pri tem spretnem rezbarju in slikarju je Repič ostal do okrog 1844. Nato se je zanj začela tako značilna pot pot slovenskih umetnikov tedanjega časa; ker je bil sin kmečkih staršev, ga ti, kljub njegovi silni želji po umetniški izobrazbi, niso mogli šolati. Odpravil se je v Ljubljano k mizarskemu podjetju Mathian, po 14 dneh pa v Polhov Gradec k rezbarju Jerneju Ternovcu, ko pa so 1888 v ljubljani ustanovili Umetnostno strokovno šolo za lesno obrt, je vstopil v to šolo in jo tudi uspešno dokončal. Po končanem šolanju se je vrnil k Dejaku, nato pa odšel k podobarju Krašovcu v Celje, da bi si prislužil nekaj denarja za na Dunaj, kamor je prispel 1890. Živel je od priložnostnih del in s poporo Kranjskega deželnega zbora. 1892 je bil sprejet na dunajsko akademijo, kjer je študiral pri prof. Emundu Hellmerju, končal pa je tudi specialno šolo pri prof. Karlu Kundmannu. Na Dunaju je ostal še dve leti, si uredil lastno delavnico in se oženil. Preselil se je končno v Vrhpolje in 1905 postal pogodbeni učitelj na Umetno-obrtni šoli v Ljubljani, 1907 pa profesor za figuralno plastiko, predaval je tudi anatomijo in tehnologijo do upokojitve 1931.

Ob tako dejavnem in polnem življenju ni potrebno nič dodati, niti odvzeti. Repič je človek, ki je svoje poslanstvo vršil v skladu z normami, ki mu jih je narekovala njegova nesebična težnja k odkrivanju lepega, nravstvenega in čistega. Čeprav je pri tem upiral pogled nazaj, so njegove alegorije bile odsev tedanje resničnosti in kot umetnik časa je vreden spoštovanja, on sam in njegova dela, ki so trdno vsidrana v našo nacionalno kulturo.