|
Peric ni več – ostane le običaj |
|
DELO PERIC BILO LAHKO TUDI ZABAVNO |
Zgodba, ki nam jo je povedala starejša perica
“Pisalo se je davno leto 1901. V naši družini smo imeli sorodnico, ki je služila pri družini barona na Vranskem.
Družina je bila številčna, saj se je baronu in baronici rodilo osem otrok. Imela sta še služinčad za hišo ter hlapce in dekle za dela v hlevih. Baron je bil strasten lovec in je bil veliko časa zdoma, baronica je upravljala s služinčadjo in otroki. Naša sorodnica je bila pri družini za perico.
Dnevno je prala za vseh osem otrok. Dan se ji je navadno začel z oblačenjem otrok, nakar je dobila skodelico mleka in žemljico za vse dopoldne. Po tem skromnem zajtrku je pričela prati ročno. Ko je bilo perilo oprano, ga je zložila v lesen škaf, si nastavila na glavo svitek in na njem odnesla škaf do studenca, kjer je spirala. Voda je bila ledeno mrzla, njene roke so bile ozeble. Stara je bila šele sedemnajst let, zato je bilo to delo zanjo zelo naporno. Ko se je vrnila premražena domov, je baronica vselej perilo povonjala, če je dobro sprano, če diši. Seveda ni bila zadovoljna in je velikokrat morala opraviti še enkrat. Perica – deklica – je pri tej hiši zelo trpela. Tudi ni imela sreče, da bi hodila spirat perilo na potok kot ostala dekleta z Vranskega, ki so bila v družbi bolj razposajena in vesela, saj so si lahko ob takšnem druženju izmenjala vse novice in prijetne dogodivščine minulih dni. V takšnih primerih je bilo lahko delo peric tudi zabavno delo.”
/ Božica, 85 let /
Pesmi
Pesmi, ki govorijo o pericah, je zelo malo, vendar pa lahko rečemo, da so perice pri svojem delu močno gojile ljudsko pesem. Prepevale so in si tako krajšale čas. ( Kje so moje rožice, Na planincah sončece sije, Škrjanček poje, žvrgoli, En hribček bom kupil, Oj, lepo je res na deželi, En starček je živel, Le predi dekle, predi…)
|
Perice na Savi Revnih peric še dremava telesa v vetru razgibana kakor drevesa zjutraj na Savi v omami bleščanj. Megla se dviga že proti Ljubljani, prvi so žarki nad njo nasmejani, s tiha življenje se drami iz sanj.
Kosi se kopljejo v soncu kraj brega, v lokih zamišljenih lastovka bega, vod se dotika ji bežna perot. Savskim pericam tesno je na svetu: gledajo kose in lastovke v letu, zvon se oglaša iz daljnih samot.
Vse zasopljene žene in dekleta perejo dneve in tedne in leta, trudne, brez pesmi gredo skozi mrak: kosi zleteli so v vrh drevesa, kapljice vsak si s peruti otresa, njim pa telo je kot vodi oblak.
Most se v daljavi zasanjano boči, vlak gre po njem in se komaj razloči, v dihu megle proti mestu gre tih: sklonjene v delu nad nagnjene plohe z brega strmijo za njim kakor sohe, pesem voda le šumi mimo njih. / Igo Gruden / |
Mati pokliče pridne dekliče
Mati pokliče pridne dekliče “Hitro vstanite! Prat se mudi.
Srajce, rokavce, rute in peče, prte pober'te, prat se mudi.”
“Žehto končale, lug ste izprale, le na perišče nesite sprat!
Ptičke vesele nam bodo pele, ribice hoč'jo vas pozdravljat!” / Ljudska /
Pleničke je prala Pleničke je prala ob mrzlem studenc, se milo jokala, ker dekle ni več, nedolžnost, nedolžnost, kak hitro mine, zato imam solzne oči. / Ljudska /
Otroci pa se dandanes učijo pesmico, ki jo spremljajo s kretnjami rok: Peričice Poglejte ročice, poglejte roke, poglejte kak' pridne peričice smo me. Pa peremo, pa peremo po celi ljubi dan. Pa peremo, pa peremo po celi ljubi dan. Pa užemamo… Pa obešamo… Pa likamo… |
MALO ZA ŠALO, MALO ZA RES
Tašča
in snaha sta se pogovarjali o tem, kako se jima mudi s pranjem, naslednjega
dne pa je nedelja in torej za delo prepovedan dan. Tašča pravi, da bosta
šli najprej k maši in da bosta nato prali v božjem strahu. Oglasi se
dekletce, ki je prisluškovalo pogovoru: “Moja mama pere v škafu in
nikoli v božjem strahu!”
Kadar so imele perice veliko perila iz večjih hiš, se je perilo večkrat pomešalo. In ženske kot ženske so se na ta račun znale pričkati tudi ves dan, ko se je perilo sušilo.
Slaba perica nikoli ne najde dobrega kamna. /pregovor/
Ogledalo gospodinje je v lepem peril’. /pregovor/
| Andreja Budna, 2002 |