NOSTALGIJA NEKE NEDELJE
ali
KAKO JE UMIRAL PEŠKI MOST
Živel je razpet nad avtocesto, nekje na pol poti med Ivančno Gorico in Bičem. Od samega začetka je bil krhkega značaja.
Bil je samo navaden most, morda celo preveč navaden za svojo pomembnost. Toda nekaj v njegovem bistvu ga je delalo drugačnega,
izjemnega. Vsakomur, ki se zapeljal čez njegov sklonjen hrbet, je dal čutiti svoje robove. Naključni obiskovalci vasi so se jezili nad
njegovo samovoljo in v podzavesti se ga je prijel vzdevek skakalnica. A mi smo se navadili nanj. Bil je kot nepogrešljiv sopotnik
jutranjega prebujanja, bil je kot navihan zaveznik zapoznelih ponočnjakov. Da, kljub vsemu je živel lepo in polno življenje.
Dokler...
Prišli so veliki, težki tovornjaki s peskom, kamenjem, betonom. Ob cesti, ki je tekla čez most so začeli graditi novo, širšo,
sodobnejšo. On pa je tiho prenašal težo, čeprav mu je kamnito srce odbijalo zadnje dneve obstoja. Z vsako drugačnostjo, ki je
nastajala v njegovi bližini, se je bolj pogrezal vase. V nekaj dneh je zrastel pred njim nov, mogočen most. Pravi lepotec.
V svoji mladostniški nadutosti najbrž ni nikoli opazil grdega račka, ki je do zadnjega dne upal, da mu bo morda le prizanešeno.
Ljudje pa... kot da so v slepi zagledanosti pozabili na vse dobro, kar jim je stari most prinašal. Izginil je v pozabo, še predno se je
čisto zares pogreznil v prah.
In prišlo je svetlo nedeljsko jutro. Predirni zvok je rezal s prehitro postaranega mostu njegov zadnji okras - železno ograjo.
Kakor žareče solze so pršale iskre in kakor jok je bil glas, ki je odmeval v pravkar rojeni dan. Potem so prišli nadenj stroji.
Morda jih je prosil, naj mu uslišijo zadnjo in edino željo: Rad bi umrl dostojanstveno.
Drobci kamenja in betona so počasi padali na tla. Velike klešče so trgale železno okostje. Nekaj radovednih ali pa morda vendarle
sočutnih opazovalcev je spremljalo zadnje dejanje njegovega življenja. Nekaj minut pred osmo je močno zaropotalo in most je pokleknil
na cesto, ki ji je ves svoj čas dajal skromno zavetje. Počasi in mirno je razklenil svojo pot in izginil v kamenju, prahu in kupu
železa.
Morda tisto jutro nihče ni pomislil na morje spominov, ki jih je stari peški most prinašal in odnašal iz vasi. Koliko novorojenčkov
so po tem mostu pripeljali v srečne domove, koliko skritih vasovalcev se je po njem pretihotapilo v vas, koliko nevest in ženinov
je po njem hitelo novi sreči naproti, koliko pokojnih so po njem odpeljali k večnemu počitku.
Starega mostu ni več, zdaj smo se že dodobra udomačili z novim in komaj čakamo, da nam bo tudi ta prinašal tople in večne spomine.
Če se boste kdaj po njem zapeljali tudi vi, jih bo gotovo priskrbel tudi vam.
Na začetek strani.
Nazaj.