Tretje obdobje vzpona Celjskih je zaznamovano z usmeritvijo njihove politike na srednjeevropski vzhod, o čemer na eni strani pričuje intenzivno vzpostavljanje rodbinskih zvez z dinastijami tega prostora, na drugi pa najemniška vojaška služba grofov Ulrika I. in Hermana I. ter njunih sinov, bratrancev Viljema in Hermana II. Pripadnice celjske grofovske hiše morajo s svojimi porokami pripravljati tla za formalne povzdige svoje dinastije. Tako ni presenetljivo, da se po lestvici hiearhije visoko in poznosrednjeveške družbe Celjanke povzpno višje kakor njihovi moški sorodniki.
|
Sin Ulrika I. , Viljem, je nekoč zaradi spleta ugodnih okoliščin postal ``idealni'' soprog hčerke poslednjega kralja iz rodu Piastov, Kazimirja Velikega, Ane. Ogrski kralj Ludvik Anžujski, ki je bil poročen s hčerko bosenskega bana Štefana II. Kotromaniča Elizabeto (torej s svakinjo grofa Hermana I. Celjskega), se je zavoljo želje, da bi po smrti Aninega očeta utrdil lastno oblast na Poljskem, skušal kolikor mogoče elegantno odkrižati vseh potencialnih dedičev prestola Kazimirja Velikega. Zato je ravnal zelo premišljeno in metodično: potem ko je prevzel skrbstvo nad hčerama poslednjega Piasta, ti dve svoje domovine nikoli več nista videli... Ani je Anžujec poiskal kar najbolj oddaljenega moža in spomnil | |
|---|---|---|
| grb grofov Celjskih |
se je stremljivih sorodnikov svoje žene, Celjskih: ti so bili kot nalašč ravno prav daleč in ravno prav visoko oziroma nizko za načrte, ki jih je skoval kralj Ludvik. Tako je grof Vilijem postal Anin razmeroma neugleden soprog , toda hčerki iz tega zakona, ki je bil tlakovan z orjaško doto kralja Ludvika (20.000 zlatih forintov), je bilo usojeno, da postane poljska kraljica. Ko so Anžujci na Poljskem dogospodarili, se pravi, ko je s smrtjo mlajše hčerke kralja Ludvika in Elizabete Kotromaniča njihova dinastija tamkaj ugasnila, se je njen mož, Litvanec Ladislav Jagiello, ozrl po ženi, ki bi mogla utrditi njegov prestol. Vnukinja Kazimirja Velikega, Celjanka Ana - edini otrok grofa Viljema in njegove visokorodne žene - je bila kot ustvarjena za njegove potrebe in namene, pa čeprav ni bila prav nič privlačna. Toda na Poljskem se je kot kraljica lepo uveljavila, in to prav v kritičnem času, ko je dežela bojevala usodno grunwaldsko bitko (1410) z ekspanzivnim Nemškim viteškim redom. Velikega pomena so bile tudi njene sorodstvene zveze, ki so jagiellonski dinastiji prav preko celjske hiše zagotovile povezave z uglednimi evropskimi vladarskimi rodbinami, s Kotromaniči, Luksenburžani in z albertsko vejo Habsburžanov.
Sigismundu ni primanjkovalo politične daljnovidnosti, vselej pa sredstev, da bi se mogel ravnati po njej. Čutil je naraščajoči pritisk Turkov z jugovzhoda, ki je pozneje za Ogrsko postal usoden; zato je po smrti svoje prve žene Marije (1395) sklenil razčistiti položaj. Pod svoje prapore je uspel zbobnati od 16000 do 20000 vojščakov iz svoje kraljevine, Cesarstva, Francije, Poljske in drugih evropskih dežel ter z njimi začel oblegati turško trdnjavo Nikopolj ob Donavi. Toda po desetih dneh izstradane blokade se je pred križarji 24. septembra 1396 pojavila sultanova vojska, ki je prej oblegala Carigrad. Evropski bojevniki, ki so sanjali o vojni, v kateri se da dobro zmagati, so sprejeli izziv: naslednjega dne so se razpostavili za bitko in jo tudi brž začeli. Francozi, ki so se prvi pognali proti sovražniku, so sicer dosegli uspehe, toda ko je njihovemu napadu pošla sapa in je turška konjenica udarila po obeh nasprotnikovih krilih, so deli križarske vojske pod poveljstvom hrvaškega bana Lackoviča in vlaškega vojvode Mircee jadrno zapustili bojno polje ter svoje zaveznike prepustili usodi. Kralj Sigismund in grof Herman |
| |
|---|---|---|
| Sigismund Luksenburški |
sta viteško vztrajala na bojišču ter verjetno že brez upa zmage priskočila na pomoč Francozom, toda poraz križarjev je bil potem, ko so se glavnini sultanove vojske pridružili še vojščaki srbskega kneza Štefana Lazareviča, ki je bil turški vazal, neizogiben.