Friderik, grof Celjski

Friderik še pred letom 1335., torej še v času oblasti Tirolsko-Goriških, postane deželni glavar na Kranjskem in v Slovenski marki. To pomeni, da vsaj do neke mere uživa zaupanje obeh še nekaj let nazaj silovito sprtih dinastij, tirolsko goriške in Habsburške . ``Zamenjavo straže`` Celjan uspešno izpelje, saj ostane v glavarskem uradu tudi v času habsburške oblasti, na tem položju pa mu sledi sin Ulrik I. Celjski. Toda Friderik ni toliko zvest Habsburžanom, ki jih pri svojem vzponu vsekakor zelo potrebuje, kakor sebi: ko ga 16. aprila cesar Ludvik Bavarski povzdigne v

Katarina

grofa Celjskega (grofija tedaj zajema zgolj krški fevd Lemberg), ni dvoma, da ima v ognju več želez hkrati, kajti omenjeni pravni akt ni brez protihabsburških osti. Formalni dvigi statusa celjske hiše so bili vselej povezani s protihabsburškimi tendencami, medtem ko je njena realna moč naraščala tako preko povezav s Habsburžani kakor z nasprotovanjem tej mogočni evropski dinastiji. Kako so se vsi zavedali, da gre pri Friderikovem povzdigu v grofa Celjskega za protihabsburško potezo, dokazuje dejstvo, da je njegov naslov leta 1348., postal vprašljiv. Toda grofje Celjski so se s spretno politiko znali izviti iz zagate: njihovo naglo rastoče moči in vplivnosti kratko malo ni bilo več mogoče ignorirati in zato 1372. leta Karel IV. v sporazumu s Habsburžni Friderikovim naslednikom potrdi pridobljeni naslov, le da sedaj njihova grofija zajema področja trga Celje in Savinjske doline. Seveda pa imajo Celjani v rokah tudi številne druge fevde na Štajerskem in Kranjskem.


Spodnji grad, danes


Pogled v srednjo Evropo

Politika žovneško celjske dinastije je v prvih dveh fazah njenega razvoja politika koncentracije: ustvariti je bilo treba središče, iz katrega bo kasneje mogoče začeti ekspanzijo v velikem in največjem stilu. Kot edini mogoči center se od vsega začetka kaže Celje, tedaj še dokaj neugleden trg, ki stoji na zgodovinskih tleh, na ruševinah antične Celeie (ustanovil jo je cesar Klavdij v 1. stoletju). Posesti Žovneških so vse do Friderika I. bile razpršene zahodno in vzhodno od Celja, toda s pridobitvijo dediščine po Vovbrških se položaj na mah spremeni: poslej v porečju Savinje obstaja zaokrožena posestna enota, ki je več kot solidna odskočna deska za nadaljne podvige. Celjski se poslej ne bodo več zadovoljevali z okviri rimsko-nemškega Cesarstva, temveč bodo skušali razširiti svoj vpliv po vsem srednjeevropskem prostoru. Friderik I. se tako kaže kot ena ključnih osebnosti v zgodovini žovneško-celjskega rodu: je človek prehoda - poslednji ustvarjalec temeljev in hkrati prapodoba velikih razširjevalcev moči svoje dinastije , Hermana II. in kneza Ulrika. Zdi se, da ga nič ne more ustaviti: čas njegovega življenja je čas ``črne smrti,`` ki mori povsod okoli, le načrtom Celjanom ne more do živega.