Do začetka 14. stoletja svobodnim gospodom Žovneškim postane jasno, da jim je za nadaljnji vzpon potrebno pokroviteljstvo kakšne mogočne knežje dinastije, kajti sami so preneznatni za dosego ciljev, ki si jih vse očitneje zastavlja njihova velikopotezna politika. Preko Vovbrških so sicer stopili v posredna sorodniška razmerja s Spanheimskimi in Babenberškimi, toda to so bile zveze s poslednjimi poganjki izumirajočih rodov, ki niso več mogle imeti praktičnega pomena. Žovneški so kot svobodni gospodje prepozno prišli do sorodstvenih stikov s starimi deželnoknežjimi hišami, da bi se mogli neposredno okoristiti z njihovim izumrtjem: morali so si poiskati kakšnega primerno oddaljenega seniorja, v čigar imenu bodo lahko na svojem področju povečali moč ter se potem na tej osnovi počasi osvobodili nadležnih vezi podrejenosti... V Savinjski dolini in Podravju brž opazijo vzhajajočo zvezdo Habsburžanov. Tako ne preseneča, da leta 1278. srečamo Liutpolda III. Žovneškega med vojščaki ``slavnega kralja`` Rudolfa, ko se le-ta pri Durnkrutu na življenje in smrt spopade s ``silnim in odločnim`` češkim kraljem Otokarjem.
Račun se je izšel: Rudolf je zmagal in tistim, ki so z njim, se odpro številne poti napredovanja. Tudi v času t.i. habsburško-goriškega ravnovesja, ki v slovenskih deželah sledi propadu sreče in oblasti kralja Otokarja, se Žovneški drže Rudolfovih naslednikov. To je razvidno iz dejstva, da Urlik II. Žovneški 1307. leta zelo vneto sodeluje na habsburški strani v vojni zoper Tirolsko-Goriške, ki po Rudolfovi zmagi nad češkim kraljem obvladujejo mimo svojih poprejšnjih gospostev tudi Koroško, Savinjsko marko in Kranjsko. Leto pozneje, 22. aprila 1308, Ulrik še odkriteje stopi na stran zmagovitih Habsburžanov: prostovoljno jim izroči svojo dotlej svobodnjaško posest, ki jo takoj nato sprejme nazaj v fevd, vrhu tega pa tudi silovito poveča svojo moč, saj postane upravitelj dotlej tirolskogoriških gospostev, ki 1311. leta preidejo pod Štajersko. Ni dvoma: simpatijam Urlika II. Žovneškega za Habsburžane je ime koristo-ljubje, saj je bil savinjski plemič še 1306. leta izpričan kot spremljevalec Henrika Tirolsko-Goriškega v pragi, ko se je le-ta poročil z Ano, sestro poslednjega Premislovca Vaclava III. Ne gre torej za nikakršno ``prisrčno zvezo``: Žovneški tudi pozneje niso nikoli bili pretirano rahločutni pri lovljenju vzgonskega vetra za lasten vzpon in so precej brezskrupulozno menjavali zavezništva.
Na slovenskih tleh ni nihče virtuozneje obvladoval umetnosti sledenja trenutni konjunkturi, iz katere pa se neredko porodijo tudi trajnejše koristi. Bojeviti, a očitno ne preveč daljnovidni goriški grof Henrik II. se je npr. v začetku 14. stoletja enako kot Žovneški zvezal s Habsburžani ter energično nastopil zoper svojega tirolsko-goriškega soimenjaka in sorodnika. Toda s tem je samo še povečal prepad med dvema vejama goriške hiše, ki se je razkazala že leta 1271, njene posesti pa so potem druga za drugo prehajale v roke Habsburžanov. Ti so se iz avstrijskega in štajerskega prostora namreč vztrajno širili proti jugu, proti morju, ki so ga nazadnje dosegli v Tržaškem zalivu in v Istri. Na svoji poti po zlomu moči Tirolsko-Goriških razen v Celjanih niso imeli nobenega resnega tekmeca: Goriški so navsezadnje postali le lokalno pomembni ter bili v 15. stoletju odvisni od svojih celjskih sorodnikov, po njihovem nenadnem koncu pa zoper premočne Habsburžane niso mogli storiti nič učinkovitega in so z izumrtjem leta 1500 tiho zapustili zgodovinsko prizorišče.
Ulriku II. Žovneškemu, ki z dinamično, a nekoliko gambitno potezo odpovedi svobodnemu gospostvu svojemu rodu omogoči prihodnje silovito naglo napredovanje, sledi sin Friderik I. Ko leta 1322. po moški liniji izumrejo grofje Vovbrški, je najnaravnejša stvar, da njihove posesti po Štajerskem - s Celjem vred - padejo v roke Žovneških: gospod, ki se v visokem srednjem veku hoče povzpeti po družbeni lestvici, si za sorodne vezi s starimi plemiškimi rodovi ne prizadeva le zaradi povečanja svojega ugleda, temveč predvsem zato, da v doglednem času kaj podeduje. Za Friderika je to odločilnega pomena, kajti od konca Vovbrških na svetu ni nič več tako, kot je bilo: Žovneških poslej ni več, prelevijo se v Celjske, in pod tem imenom postanejo znani - morebiti je pravi izraz: razvpiti - od Baltika na severu do Jadrana na jugu.
Friderik I. se poroči dvakrat, prvič s hčerko saškega vojvode Ano, drugič pa z Didmundo Walseejsko. Njegov prvi zakon morebiti že kaže na to, kako je okvir habsburškega pokroviteljstva hitro postal preozek za ambicije rodu, : povezave Celjskih vsekakor že od vsega začetka presegajo prostor vzhodnih Alp med Dunajskim gozdom in Tržaškim zalivom. Zveza z Walseejskimi na prvi pogled ni tako privlačna in imenitna kakor s saško vojvodsko hišo, ima pa zato precejšnjo praktično vrednost, zakaj ta plemiška rodbina je na Štajerskem sila vplivna. Zveza med njo in Celjani se je skovala že v časih habsburške vojne s Tirolsko-Goriškimi: Ulrik Žovneški in njegov walseejski soimenjak, ki je bil sicer tudi štajerski deželni glavar, sta bila sodelavca v podvigih zoper nasprotnika (najdaljnosežnejša posledica teh dogajanj je bil pomik štajerske deželne meje na račun s Kranjsko združene Savinjske marke vse do Save).