Danes grofje Celjski in nikdar več
O knezu Ulriku so bili zapisani tudi sledeči stavki: ``Nihče ni bolj
častihlepen, skop in razuzdan od njega, sam hoče imeti vse časti, vso
moč in vso oblast, enakega ne trpi poleg sebe. Poglej smao njegov dom,
koliko služabnikov ga spremlja. Njegova metresa ima več službništva,
kakor ga je imela kdaj mati Ladislava (tj. kraljica Elizbeta, Ulrikova
sestrična).`` In: ``... bolj je slavohlepen kakor kdor koli, ošben in
ponosen je preko mere ...`` Toda iz teh besed bolj kakor trezna presoja
dihata sovraštvo in zavist: vsi, ki v življenju uspejo in kaj dosežejo,
se zde tistim, ki ne malopridni in vredni vsaj moralne obsodbe. Moč pa si
je tudi predstavljati, da je bil brezskrupolozen življenski stil kneza
Ulrika , ki se ni ustavljal pred nikomer in ničemer, povezan z zavestjo, da
bo z njim celjska dinastija izumrla, kajti vse svoje otroke je do časov
svojega najvišjega vzpona na Ogrskem že pokopal: treba je bilo užiti dan,
dokler še ni bila ura prekasna...
V Celju je bil nato velik pogreb. Razlegel se je presunljiv klic: ``Danes
grofje Celjski in nikdar več!`` Habsburžan Friderik III. je dočakal svojo
velko uro in se je podvizal z zasedbo celjskih posesti, ki so mu šle po
dedni pogodbi. Zaradi tega se je vnela vojna med njim in Goriškimi, ki so
se tudi hoteli okoristiti z izumrtjem svojih sorodnikov, medtem ko je spopad
z drugim potencialnim dedičem kraljem Ladislavom Posmrtnikom, tem zadnjim
poganjkom albertinske veje Habsburžanov, odpadel, saj je mladi vladar
nepričakovano naglo umrl (1457). Goriški vojno grdo izgubijo in jih tako
še pred izumrtjem leta 1500 dohiti usoda: mir v Požarnici 1460 je
pravzaprav njihov politični konec.
Celje in zgornji grad ob zatonu knezov Celjskih iz leta 1452
Celjani so bili poslednja pomembna srednjeveška dinastija, ki se je s
slovenskih tal povzpela v kroge evropske visokega plemstva. Na njihovem
dvoru so se srečavale najrazličnejše kulture: tako je na eni strani
sicer res ohranjeno poročilo, da Ana Celjska tedaj ko je prišla na Poljsko
za kraljico, ni znala nobenega drugega jezika razen neškega, toda na drugi
strani ne gre spregledati dejstva, da je kneginja Katarina poslednjemu
goriškemu grofu Lenartu pisala pismo v cirilici, torej v slovanskem jeziku
(očitno se je Goričan omenjene pisave priučil v mladih letih, ko je bil
v Celju, kjer so bili pravoslavni duhovni). Poznejši strastni prepir o tem,
ali so bili Celjski Nemci ali Slovenci, je bil odveč: bili so preprosto
sami svoji in srečati jih je bilo povsod tam, kjer se je kazala možnost za
vzpon. Kjer se je kaj svetilo in cingljalo. Zato so jih mnogokje, zlasti na
Ogrskem, močno sovražili.
Spomin na Celske je med Slovenci ostal živ: ljudska zgodba o poplemenitenju
Teharčanov (knez Ulrik naj bi v plemski stan povzdignil vse prebivalce vasi
Teharje, da bi se odkupil za zalezovanje njihovih deklet) in tragedija
Veronike Deseniške sta bili v dramatiki 19. in 20. stoletja zelo pogostokrat
uprabljeni (opere Benjamina Ipavca, Viktorija Parme in Danila Švare, drame
Josipa Jurčiča, Otona Župančiča in Antona Novačana). Nadalje je pogreb
poslednjega Celjana zapustil prepoznavne sledove v ljudski poeziji o
legendarnem kralju Matjažu, katere zgodovinska osnova je - paradoksalno -
Matja Korvin, brat morilca kneza Ulrika (Kralj Matjaž naj bi umrl v Celju).
Celo začetnik slovenske književnosti, veliki protestantski reformator
Primož Trubar, je kneze Celjske v 16. stoletju živahno omenjal. Pozneje,
na prehodu 19. stoletja v 20., tudi pesnik Anton Aškerc. Toda nobenega dvoma
ni, da je najlepši stavek, ki je kdaj koli bil izrečen o njih, v svoji
drami Herman Celjski zapisal Anton Novačan: Kdor nosi zvezde v svojem
grbu, ta naj se tudi dviga k zvezdam.
Konec