Ulrik, poslednji Celjan

Knez Friderik je veliko politiko prepuščal sinu Ulriku, ki je že izza mladih let zanjo kazal velik smisel (tako je npr. 1430. leta z nemajhnim spremstvom romal na skrajni zahod evropske celine, v Compostelo, toda njegova misija je zagotovo bila posvečena tudi političnim ciljem), sam pa je upravljal celjsko kneževino. 1451 je trgu Celje, kjer se je sčasoma razvil razmeroma mogočen dvor (spodnji celjski grad), podeli mestne pravice, tri leta kasneje pa je umrl. Enej Silvij Piccolomini poroča, da se je njegov epitaf glasil: ``Skozi ta vrata odhajam v podzemlje. Kaj najdem tam, ne vem. Vem samo, kaj zapuščam; imel sem vsega v izobilju in ne nesem s seboj ničesar, razen kar sem popil in pojedel ter neštetih naslad, ki sem jih užil.`` Še prej pravi, da je knez, ki ga je bodoči papež Pij II. očitno imel za nepoboljšljivo izprijenega, na vprašanje, kako mu je koristilo romanje v Rim v svetem letu 1450., z naravnost stoično vdanostjo v usodo odgovoril: ``Moj čevljar je delal čevlje pred romanjem in jih dela tudi sedaj.``


Vendar Enej Silvij, kakor smo že rekli, do Celjskih ni nepristranski in njegovih poročil ni jemati za suho zlato. Kljub temu pa si ni mogel kaj, da bi o knezu Ulriku v trenutkih lastne slabosti ne zapisal tudi pozitivnih sodb ter ga označeval kot razumnega in pametnega moža, kar vsekakor govori za to, da je v poslednjem Celjanu videl človeka, čigar ravnanje je v skladu z ideali humanističnega in renesančnega časa. Kot takšnega slika Ulrika tudi pogrebni govor Johannesa Rota, medtem ko je v Celjski kroniki upodobljen še povsem v srednjeveškem duhu, kot zvest bojevnik kralja Ladislava.
Kralj Ladislav Posmrtnik

Toda to je posledica optike pisca, ki knezu ni mogel slediti na poteh velike evropske politike, temveč je iz ožje perspektive celjske kneževine opisoval njegovo življenje in podvige. Izgleda, da v samem Celju ni bilo kaj dosti čutiti blagodejnih vplivov časa novega renesančnega sveta, saj se je znani humanist Tomaž Prelokar (Thomas de Cilla) uveljavil na dvoru Fridrika III. in ne v domačih krajih.

Ulrik je skoval kup mračnih načrtov zoper Ivana Hunjadija, ki mu je stal na poti do polastitve vrhovne oblasti v deželah svetoštefanske krone. Potem ko se je zaradi zgodnje smrti knezove hčerke Elizabete izjalovila sorodstvena zveza med obema velikima tekmecema, ju je združevala le še turška nevarnost. Knez Ulrik je bil preko soproge Katarine in tasta Jurija Brankoviča, sicer v zvezah s turškim sultanom (Jurijeva hčerka Mara je bila najljubša in najvplivnejša žena Murata II.), toda v Osmanih kljub temu ni mogel videti nikakršnih prijateljev, čeprav so se ti na svojih bojnih pohodih posesti Celjanov izogibali. Zato ne preseneča, da je Ulrik potem, ko se je s premeteno politiko ponovno zasidral na dvoru kralja Ladislava Posmrtnika (zmagovito se je vrnil celo na Dunaj) in ko je obnovil svoj vpliv nanj, sodeloval pri pripravi križarskega pohoda zoper Turke. Celjan je bil veščak v tovrstnih podvigih: tako še danes ni jasno, koliko novcev se je steklo v njegove skrinje, ko je 1450. leta za cesarja Friderika III. organiziral bojni pohod proti Pankraciju iz Holiča in koliko držijo obtožbe, da je vladarja korupno izrabljal... Bojevati se pač nihče ne more nedolžen!


Vsa stvar se je 1456. leta začela zelo obetavno: tisto poletje sta Ivan Hunjadi in Ivan Kapistran, ki sta vodila križarsko predhodnico, pred Beogradom zavrnila Osmane, vendar umrla za kugo. Glavnina križarske vojske z Ulrikom Celjskim in kraljem Ladislavom na čelu se je le počasi premikala proti bojišču. V začetku novembra je prispela v Futog pri Petrovaradinu, kjer je zasedal ogrski državni zbor. Na njem je Ulrik imenovan za vrhovnega kapitana Ogrske. To je bil položaj, ki ga je dolgo pred smrtjo imel Ivan Hunjadi.
Grb grofov Celjskih

Njegov starejši sin Ladislav pa je bil prepričan, da gre to ugledno mesto le njemu in zato zoper kneza Ulrika brž skoval zavratno zaroto. 8. novembra 1456 so križarji končno prispeli v Beograd, toda v mestno trdnjavo so Hunjadijevci spustili samo kralja Ladislava Posmrtnika in njegovo ožje spremstvo, v katerem je kajpada bil tudi novi vrhovni kapitan. Naslednje jutro je Hunjadi kneza Ulrika pozval k sebi in ga dal hladokrvno umoriti, medtem ko je kralj Ladislav ostal pri življenju. Vendar se hunjadijevska stranka ni dolgo veselila svojega uspeha: mladi kralj se je le navidezno spravil z njo, po vrnitvi v Budim pa je ostro udaril po organizatorjih beograjskega komplota. Ladislav Hunjadi je moral z glavo plačati svoje voditeljstvo v proticeljski zaroti, njegov mlajši brat Matija nesojeni Ulrikov zet, pa je bil zaprt. Toda že naslednje leto Ladislav Posmrtnik umre in za njim se na ogrski prestol povzpe prav Matija Hunjadi (``kralj Matjaž``), ki postane eden največjih ogrskih in srednjeevropskih vladarjev sploh. A kakor knez Ulrik tudi on zapusti zgodovinsko prizorišče brez naslednika svoje krvi (obstajajo pričevanja, da je Celjan skušal celo posinoviti svojega bodočega morilca Ladislava Hunjadija).

Umor kneza Ulrika je marsikje - ne le na Ogrskem - vzbudil neskrivano zadovoljstvo. Papeški legat je o vsej zadevi npr. pisal: ``Misli se, da ni sin (Ivana Hunjadija) nič manj koristil krščanstvu z umorom grofa (na knežji naslov Celjskih se sodobniki očitno niso in niso mogli privaditi, tako nagel je bil njihov vzpon!) kot oče z zatiranjem Mohameda; kajti Mohamed in grof sta bila sovražnika vere, oni zunanji, ta pa domači.`` Mnogih kristjanov očitno ni prav nič vznemirilo dejstvo, da je po umoru kneza Ulrika križarska vojna proti Turkom odpadla: že tisti čas so se velike besede opazno razlikovale od velikih dejanj.