Bitka pri Nikopolju

Ne gre dvomiti, da se je Herman v križarsko vojno podal tako s kratkoročnimi kot dolgoročnimi načrti: prve bi mogel zadovoljiti obilen plen, drugi pa so bili manj jasno razvidni in so zadevali Bosno, ki je od poloma Srbov na Kosovem polju 1389. leta bila izpostavljena turški sili... Sorodstvo z dinastijo Kotromaničev je namreč Celjanom ponujalo najhitrejšo pot za povzpetje na prestol (in res je 1427. leta bosenski kralj Tvrdko II. določil, naj ga nasledijo Celjski, če umre brez zakonitih potomcev). Čeprav se je križarski pohod končal s katastrofo evropske viteške vojske, ga je grof Herman spremenil v sijajen osebni uspeh, utemeljen na dejstvu, da je iz bojnega meteža

uspešno reševal kralja Sigismunda, ki mu je že grozila smrtali ujetništvo. Sprva je kazalo, da mu vse to ne bo prineslo koristi, saj so z nikopoljskega bojišča pobegli hrvaški ban Lackovič in nekateri drugi verolomni velikaši iz dežel svetoštefanske krone na ogrski prestol pripeljali neapeljskega kralja Ladislava. Toda Sigismund je s Hermanovo pomočjo obvladal položaj ter s spletkarskim banom, ki je medtem postal celo ogrski paladin, neusmiljeno obračunal. Zvesti Celjan pa je bil brž nagrajen z zagorsko grofijo in mestom Varaždin. Toda to še ni bilo vse: luksenburško-celjska zveza je bila zapečatena še s poroko med ovdovelim kraljem Sigismundom in Hermanovo najmlajšo hčerko Barbaro.
Viteški dvoboj, k spodnji sliki

Celjski tedaj težišče svoje politike prenesejo v dežele svetoštefanske krone, kajti v Cesarstvu so Habsburžani še zmerom njihovi seniorji. Herman 1406. leta postane celo hrvaški dalmatinski in slavonski ban. Najstarejšega sinu Friderika mogočni grof spravi v zakon z Elizabeto Frankopansko ter se tako sorodniško poveže z eno najmogočnejsih rodbin na Hrvaškem, medtem ko svojo drugo hčerko Ano omoži z ogrskim palatinom Nikolajem II. Gorjanskim, čigar dru'zina se je izkazala že z zvestobo Sigismundovi prvi soprogi Mriji in njeni materi (ter Hermanovi teti) Elizabeti Kotromanič. Herman je kot kraljevski tast in magnat v deželah krone sv. Štefana postal član elitnega Zmajevega reda, najožjega Sigismundovega sveta. Ko pa je njegov luksmburški zet 1411. leta postal še nemški kralj, se je položaj Celjanov izboljšal tudi v Cesarstvu: Habsburžani so bili tedaj zaradi razcepitve na več vej, ki so si včasih tudi zelo odločno nasprotovale, morebiti najranljiveši v vsej svoji izjemno dolgi zgodovini. Sigismund, ki je bil 1414 tudi kronan za rimsko-nemškega cesarja, je 1423 prepri'cal Habsburžana Ernesta Železnega, da se je odrekel fevdalne oblasti nad Celjani, ki so poslej bili neposredni državni gospodje. Herman je v velikem zamahu krepil moč svoje hiše: ko so 1418. leta izumrli grofje Ortenburški, so njihove obsežne posesti pripadle njihovim celjskim sorodnikom, ki so poslej na tak ali drugačen pravni način obvladovali kakšno polovico slovenskega prostora. Celjani v času Hermana II. postanejo očitni tekmeci Habsburžanom. Tudi poroka drugega sinu mogočnega grofa, Hermana III., s hčerko bavarskega vojvode Ernesta Wittelsbacha Beatriks gotovo ni bila slučajna poteza, zakaj sovražniki - kot kaže - delajo prijatelje: habsburške posesti v Vzhodnih Alpah se tako znajdejo vkleščene med celjskim kladivom in bavarskim nakovalom... Grof Herman naveže še prisrčne odnose s Cerkvijo: njegov nezakoski sin Herman, ki ga je papež legitimiziral, je komaj tridesetleten postal freisinški škof. Nato je bil imenovan za tridentinskega škofa, vendar tega mesta zaradi nenadne smrti v Celju 1421. leta ne zasede.

Herman II.

Celjski v začetku 15. stoletja odločno posežejo v gospodarske tokove, ki jih je na ozemljih pod svojo kontrolo očitno nočejo prepustiti igri naključij: na njihovih posestih v Cesarstvu vse do 1451. leta ni nobenega mesta, trge pa nadzorujejo z železno roko. Zaradi težnje po kar najbolj popolnem obvladovanju denarnih tokov grof Herman II. ni bil prav nič toleranten do Židov: tudi v slabem je bil prapodoba modernega Srednjeevropejca. A čeprav je vneto skrbel za najrazličnejše verske ustanove(osnoval je samostan Pleterje na Dolenjskem) in četudi je bil v času konstanškega koncila kot najvplivnejši Sigismundov svetovalec odlo'cen nasprotnik Jana Husa ter vnet zagovornik Cerkve Zahoda, ga verjetno ni mogoče označiti za verskega fanatika, saj je za vnuka Ulrika izbral pravoslavno nevesto, h'cerko srbskega despota Jurija Brankoviča (poroka je bila 1433. leta, Katarina Brankovič pa je smela celo po prihodu v Celje obdržati pri sebi ortodoksne duhovne).

Izjemnost Hermana II. so opazili že njegovi sodobniki: v njegovo čast in slavo je bila spisana Celjska kronika, ki je bila začeta že kmalu po smrti mogočnega grofa, končana pa po nenadnem koncu celjske dinastije. Navsezadnje: v tistem času ni bilo ravno običajno cesarju ponujati podporo 25000 vojščakov (Herman jo je zagotovo nekoliko bahavo obljubil Sigismundu 1417. leta)! Toda tudi 2000 konjenikov, ki jih izpričujejo nekateri drugi viri, je bila tedaj izjemna moč.

Celjska oborožena sila, ki je v 14. stoletju igrala veliko vlogo pri povečevanju finančne moči rodbine - iz naslova najemništva so se v njihove skrinje stekale impresivne količine denarja -, je postala pomemben element politike, kar se je pokazalo zlasti v habsburški - celjski vojni po smrti cesarja Sigismunda in kralja Albrehta II. Grof Herman, ki ga moremo imeti za brezobzirnega gospodarja, kakršne v njegovem času najdevamo predvsem na tleh renesančne Italije, ne dovoli, da bi občasno hudo škripanje v cesarskem zakonu sproščenih ter k uživanju življenskih radosti nagnjenih Sigismunda in Barbare pomračilo bleščeče perspektive celjsko - luksenburške zveze.
Herman II. na viteškem dvoboju

Vsi trije so očitno bili nepoboljšljivi oziroma nepokvarljivi individualisti, ki so jih k vztrajanju v medsebojnih nevarnih razmerijh silili docela pragmatični razlogi (Enej Silvij Piccolomini je Barbaro npr. opisal kot pravcato Mesalino, ampak kot renesančni Italjan zelo rafiniranega okusa in kot tajnik debelokožnega Habsburžana Friderika III. ni mogel biti povsem nepristranski pri opisovanju ``barbarov`` onstran Alp, ki so obdajale njegovo domovino). Herman je npr. le ob največji naklonjenosti prestola mogel obvladti hudo afero, ki je izbruhnila ob smrti soproge njegovega najstarejšega sina, grofa Friderika II>, Elizabete Frankopanske 1422. leta: javna tajnost oz. splošna govorica je bila, da se je Celjan žane odkrižal kar z lastnimi rokami (seveda šele potem, ko je poskrbela za nadaljevanje rodu). Zadeva pa še ne bi bila tako huda, če se Friderik vrhu vsega ne bi brž poročil z neugledno plemkinjo Veroniko Deseniško, za katero mogočni Herman res ni mogel imeti nobenega razumevanja, saj je že sama njena eksistenca predstavljala resno nevarnost za uresničitev njegovih daljnosežnih načrtov. Zato je stari grof ukrpal zelo nesentimentalno: nadležno snaho je dal leta 1425 preprosto utopiti. Očitno se je s problemi soočil takoj, ko so se pojavili, in jih je kar najradikalneje odstranil. Sina Friderika je zaprl, toda po smrti drugega naslednika, grofa Hermana III., je hočeš nočeš moral računati z njim kot s prihodnjim glavarjem celjske hiše.

Herman pritiska tudi na svojega cesarskega zeta, da ga povzdigne v državnega kneza. Čeprav so se Habsburžani že prej odpovedali fevdalni prisegi njegovega rodu in so Celjani že postali neposredni državni gospodje, ne gre zgolj za formalnost, saj se šele s podelitvijo kneštva lahko začne oblikovanje posebne celjske dežele z lastnim ograjnim sodiščem. Sicer pa Herman že vse od začetka 15. stoletja vodi povsem samostojno politiko v velikem in največjem stilu. V Celju se tako za nekaj časa ustavi celo dvor oglejskega patriarha Ludvika Tecka, potem ko Benečani v Furlaniji uničijo njegovo posvetno gospostvo (in odtlej Serenissima zelo pozorno ter pogosto z nelagodjem opazuje, kaj se snuje v Celju!).