Primoz Trubar

 Trubar
 Vzorčne datoteke

[ Kazalo || Naprej || Nazaj ]

S pomočjo vzorčnih datotek lahko opišemo, kako naj program izdela poročilo (dokument HTML). Pri opisu vzorca si pomagamo s posebnimi značkami, ki bodo opisane pozneje. Program v datoteki z vzorcem poišče vse te posebne značke in jih nadomesti z ustreznimi vrednostmi. Pregledovalnik dokumentov HTML nato dobi že predelano datoteko, tako da niti z ukazom "View|Document Source" ne moremo videti vzorca, ampak le končen izdelek.

Vrste vzorčnih datotek

Ločimo dve vrsti vzorčnih datotek: običajne in deljene. Pri obeh vrstah so posebne značke in njihovi učinki popolnoma enaki, razlikujejo se le v tem, da je vzorec pri običajni vrsti zapisan v enem kosu (takšna vzorčna datoteka je podobna datoteki HTML z dodatnimi značkami), pri deljeni vrsti pa v treh. Ti trije deli so: To delitev potrebujemo, kadar bi radi, da se nek vzorec (RECORD) večkrat ponovi. Vsakega od teh treh delov opišemo na naslednji način. V prvi vrstici napišemo ime dela, ki bi ga radi definirali, nato znaka enačaj in plus (=+), na koncu pa še poljubno izmišljeno oznako. Vmes ne sme biti nobenih presledkov. Oznaka je lahko poljubno zaporedje znakov, ki nikjer v opisu vzorca ne nastopa kot podniz. V drugi vrstici datoteke pričnemo z opisom vzorca. Ta se lahko razteza čez več vrstic. Opis vzorca končamo tako, da v zadnji vrstici (na začetku) ponovimo oznako iz prve vrstice. Primer: HEADER=+oznaka <html> <head> <title>Test</title> </head> <body> oznaka

Uporaba posebnih značk

<INCLUDE ime>

Vsako pojavitev značke INCLUDE bo program zamenjal z vsebino datoteke z imenom ime. To datoteko išče v istem področju, kjer se nahaja vzorčna datoteka. Če je ne najde, potem samo odstrani značko iz opisa vzorca.

<DEFINE ime vrednost>

S pomočjo značke DEFINE lahko definiramo novo spremenljivko. Ime spremenljivke (ime) naj ne bi vsebovalo kakšnih eksotičnih znakov, medtem ko je njena vrednost (vrednost) lahko poljuben niz znakov. Če vsebuje kakšen poseben znak, je ta niz najbolje napisati v dvojnih narekovajih.

<MACRODEF ime>definicija</MACRODEF>

Značko MACRODEF uporabljamo za definicijo makro ukazov. Ti ukazi lahko imajo tudi parametre (trenutno največ tri). Ime ukaza (ime) naj ne bi vsebovalo kakšnih eksotičnih znakov, medtem ko lahko pri njegovi definiciji (definicija) uporabimo poljubne znake. Definicija ukaza se lahko razteza tudi čez več vrstic. Če bo ukaz imel parametre, potem se lahko na te parametre v definiciji sklicujemo z opisi #1, #2 in #3.

<VAR ime>

Vsako pojavitev značke VAR bo program zamenjal z vrednostjo spremenljivke z imenom ime. Poleg spremenljivk, ki jih definiramo pri opisu vzorca s pomočjo značke DEFINE, lahko uporabljamo tudi vse spremenljivke, ki si jih program za interpretacijo vzorčne datoteke definira sam. Če spremenljivka ni definirana, bo program privzel, da je njena vrednost prazen niz.

<NOW format>

Značka NOW je namenjena izpisu trenutnega datuma in ure. Parameter format določa format za izpis. Ker ponavadi vsebuje kar nekaj posebnih znakov (presledki, minusi, ...), ga je najbolje zapisati v dvojnih narekovajih. Če ga ne določimo, bo program datum in uro izpisal po svoje.

<DATE ime format>

Značka DATE je namenjena izpisu datuma, ki je zapisan v spremenljivki z imenom ime. Datum mora biti zapisan v obliki YYYYMMDD, kjer je YYYY letnica (štiri cifre), MM številka meseca (01 do 12), DD pa številka dneva v mesecu (01 do 31). Parameter format določa format za izpis datuma. Ker ponavadi vsebuje kar nekaj posebnih znakov (presledki, minusi, ...), ga je najbolje zapisati v dvojnih narekovajih. Če ga ne določimo, bo program datum izpisal po svoje.

<TIME ime format>

Značka TIME je namenjena izpisu ure, ki je zapisana v spremenljivki z imenom ime. Ura mora biti zapisana v obliki HHMM, kjer je HH ura (00 do 23), MM pa minute (00 do 59). Parameter format določa format za izpis ure. Ker ponavadi vsebuje kar nekaj posebnih znakov (presledki, minusi, ...), ga je najbolje zapisati v dvojnih narekovajih. Če ga ne določimo, bo program uro izpisal po svoje.

<MACRO ime par1 par2 par3>

S pomočjo značke MACRO lahko uporabimo prej definirani ukaz z imenom ime. Pri klicu ukaza lahko navedemo tudi (največ tri) parametre. Če kateri od parametrov vsebuje kakšen poseben znak, potem je najbolje cel parameter zapisati v dvojnih narekovajih.

<IF pogoj>...</IF>
<IF pogoj>...<ELSE>...</IF>
<IF pogoj1>...<ELIF pogoj2>...</IF>
<IF pogoj1>...<ELIF pogoj2>...<ELSE>...</IF>

S pomočjo značk IF, ELIF, ELSE in /IF lahko del vzorca vključimo v obravnavo samo, če je ali ni izpolnjen določen pogoj. Ta struktura pogojnega stavka je podobna kot v vseh programskih jezikih, zato je ne bi podrobno opisoval. Omenim naj samo, da lahko značka ELIF nastopa večkrat zaporedoma, ter da so pogojni stavki lahko tudi gnezdeni, kar pomeni, da lahko imamo drug pogojni stavek znotraj prvega, na primer: 
     <if pogoj1> ...
       <if pogoj2> ...
       <else> ...
       </if>
     <elif pogoj3> ...
     <elif pogoj4> ...
     <else> ...
     </if>
Program zna trenutno prepoznavati dve vrsti pogojev:

Druge posebnosti vzorčnih datotek

V vzorčnih datotekah lahko uporabljamo še nekatere posebne prijeme pri opisu besedila, ki jih v HTML datotekah ne moremo uporabljati. Najprej imamo tukaj možnost nadzora nad vključevanjem posebnih znakov. To nam omogočajo razne kombinacije znakov, ki se vedno pričnejo z nagibnico (backslash, \): Pri pisanju slovenskih besedil lahko šumnike zapisujemo s posebnimi nizi, podobno kot v SGML:

[ Kazalo || Naprej || Nazaj || Na začetek ]