UČENJE MATEMATIKE V EGIPTU



Platon trdi, da so se otroci v Egiptu začeli učiti aritmetike hkrati z branjem in pisanjem:
"Njihov pouk je potekal v obliki zabavnih iger, kot je delitev jabolk in rož, bodisi na večje bodisi na manjše skupine."


Soočimo se z dejstvom: za vsako vladno službo je potrebno znati brati, pisati in računati. Pisar pa lahko postaneš le, če je to že tudi tvoj oče. Torej moraš biti rojen pod srečno zvezdo? Morda, toda pisarji morajo hoditi v šolo - in to je šele začetek ...

Že res, začetek je težak, toda potem je vedno težje! Sinovi rokodelcev in kmetovalcev se z deli svojih očetov začnejo spoznavati pri 12 letih. In medtem ko se do takrat še lahko brezbrižno igrajo, otroci pisarjev že hodijo v šolo, pa čeprav imajo šele pet let.


Veliko učenja ter igre

Šolski učitelji so zelo strogi, poleg tega pa natančno vedo, kako svoje učence pripraviti za učenje. Veliko si je potrebno zapomniti, s pomočjo miselnih iger. Mladi učenci se najprej naučijo brati, pisati hieroglife in računati. Hieroglifov pa je približno 700.
Dečki vsakodnevno s pisali iz trstja pišejo na razbito lončenino. In ko se tega dobro nauče, jim je dovoljeno pisati tudi na dragoceni papirus.
V tem času pa se uče tudi matematike, prava, zgodovine in geografije. Samo najbolj nadarjeni pa lahko pridobijo še znanja iz tehnike in arhitekture.
Šolanje traja 7 let, kar pomeni, da so dečki pri 12 letih že usposobljeni pisarji in kmalu si morajo poiskati delo. In če prav jim tega ne manjka, pa so redka dela lahka in zelo privlačna.
Zato naslednjič, če se ti bo stožilo po tem, da bi bil pisar, dobro premisli, kajti znati brat, pisati in računati ni vedno tako lahka pot do ugleda in bogastva, kot se zdi na prvi pogled.

Na egipčanski nagrobni slikariji šest pisarjev nadzira štiri delavce, ki merijo zrnje in ga presipavajo z enega kupa na drugega. Pisarji štejejo in zapisujejo. Imperiji potrebujejo računovodje. Glavni pisar sedi na višjem kupu, računa na prste in narekuje rezultate trem pisarjem, ki mu stojijo nasproti. Račune, zabeležene na tablicah, so pozneje prepisovali na papirus in shranjevali v faraonovem arhivu.

MERSKE ENOTE IN MERITVE V STAREM EGIPTU

Mizar v starem Egiptu svojega merila ni mogel izgubiti, ker ga je nosil na sebi. Dolžinske mere je posnel po dolžini telesnih delov:

"Laket" je bila razdalja od komolca do konca sredinca, "prst" širina prsta in "dlan" širina dlani. Te enote so bile povezane med seboj: štirje "prsti" (štiri širine prstov) so bili za eno "dlan" (za dlan širok), dve "dlani" je bil en "pedenj" in sedem "dlani" je bil ena "laket".

PRAVI KOT

Kot, ki ga največkrat uporabljamo, je kot 90°. Imenuje se "pravi kot".

Na primer: če hočemo zidake na vogalu sestaviti brez presledka, jih moramo stakniti pravokotno. Zidar mora paziti, da se stene stikajo v pravem kotu in, da stene s tlom in stropom tvorijo pravi kot.

Pravi kot lahko naredimo ali narišemo na več načinov, ki pa vsi temeljijo na matematičnih stavkih ali na fizikalnih zakonih.

V starem Egiptu so zemljemerci naredili pravi kot z vrvjo. Dolgo vrv so z vozli razdelili na dvanajst enakih delov. Trije možje so vrv napeli: prvi je držal oba konca skupaj, drugi je prijel za vozel, ki je bil pet delov oddaljen od drugega konca. Tako je nastal trikotnik s stranicami, ki merijo 3, 4 in 5.

Po Pitagorovem stavku je kot, ki ga oklepata krajši stranici, pravi kot.