Matematika je kot jezik, katerega prve besede so izgovorile že starodavne civilizacije, a njihov pomen razumemo še danes. Še vedno uporabljamo matematiko, ki je bila izpeljana pred tisočletji. spročila so še vedno razumljiva in ideje so še vedno točne.Kakor hitro so človeška bitja začela razmišljati in se sporazumevati, so morala tudi preštevati predmete.

Koliko je mamutov na drugi strani griča?

Koliko sončnih zahodov bo še treba do prihodnjega snidenja?

Naše najzgodnješe pričevanje o uporabi štetja so vrste zarez v kosti, kamor s jih vrezali pred 35 000 do 30 000 leti, našli pa v Afriki invzhodni Evropi. V Ishangovo kost iz Zaira so vrezane zareze za rovaš, stare približno 11 000 let. Če uporabljamo rovaš, ne potrebujemo števil. Paziti moramo le, da imamo toliko prodnikov v torbi ali vozlov na vrvi, kolikor imamo govedi ali konj. Nekaj najzgodnejših pričevanj o poznavanju števil prihaja iz starodavne Sumerije v obliki klinastih znakov (klinopisa), vrezanih v tablice iz gline, ki prikazujejo pisavo in številski sestav, razvita pred več kot 4 000 leti.

V nasprotju s splošnim prepričanjem egipčanska matematika ni nikoli dosegla visoke ravni babilonske matematike, čeprav spadata v približno isto časovno obdobje. O tem nam dokaj zanesljivo pričajo številni ohranjeni viri.

Med najpomebnejše spadata predvsem dva znamenita papirusa Moskovski in Rhindov.

Malokdaj se nam zdi danes manj dvomljivo od dejstva, da so najzgodnejši ohranjeni dokazi matematičnega mišljenja, kot temu zdaj pravijo nekateri čisti matematiki, prispevek grško govorečih skupnosti ob Sredozemskem morju okoli leta 600 pr. n. š. Malo stvari pa je tudi bolj gotovih kot ta, da oni sami niso preveč poudarjali svojih znantnih dolgov kulturi egipčanskih in mezopotamskih svetišč, čeprav so jih priznavali, in ta, da so duhovniki-čuvarji koledarja ljubosumno varovali skrivnost, kako so prišli do nekaterih odkritij, za katera njihovi zapisi ne dajejo nikakršniega dokaza, a je bilo zaupanje v pravilnost vsaj nekaterih izmed njih popolnoma upravičeno. Kakšno stopnjo matematičnega znanja so desegle najzgodnješe ustaljene skupnosti, ki so pustile drugačne dokaze o svojem obstoju, za zdaj ne vemo, vendar pa ni verjetno, da bi bili njihovi dosežki primerljivi z dosežki Egipčanov in Mezopotamcev. Z gotovostjo lahko rečemo, da se Egipt in Mezopotamija prva pojavljata v zgodovini pisanega izročila in da se pričevanja o njunem napredku raztezajo čez več kot dve tisočletji pr. n. š.

Kolikor so se začetki pisanega izročila izkristalizirali iz potrebe po koledrju, sta ti dve deželi prvi civilizacijski središči, ki sta vtisnili pečat našim navadam pri uporabi števil in mišljenju o njih. Če hočemo časovno definirati njune začetke, se moramo še vedno naslanjati predvsem na astronomska razglabljanja in pri tem zlasti na koledar. Po najverjetnejših razlagah lahko zaključimo, da se je v Egiptu začelo neke vrste beleženje sončnega leta okrog leta 4241 pr. n. š., na ozemlju danajšnjega Iraka pa morda še 1500 let prej. Okoli 3000 pr. n. š. so bila v obeh deželah mesta, katerih jedra so bila svetišča s svojim božanskim gospodarjem in uradno kasto sestavljavcev koledarja, merilcev, arhitektov in namakalnih inženirjev. V Egiptu so nižji kasti sestavljali kmetje in velika množica suženjske delovne sile, medtem ko je bila Mezopotamija središče cvetoče kopenske trgovine, trgovci pa so bili tudi že dosti pred 2000 pr. n. š. svobodni državljani.