Ob začetku 2. svetovne vojne so bila letala vojskujočih se strani na različnih ravneh tehničnega razvoja. Medtem ko je le nekaj dni pred napadom na Poljsko v Nemčiji že poletelo prvo reaktivno letalo heinkel HE-178, je v mnogih državah za nepremagljivo lovsko orožje še veno veljal okretni dvokrilnik z neuvlačljivim podvozjem, oborožen z dvema lahkima strojnicama. Tudi kakovost bombnikov je bila različna; najsposobnejši so zmogli sorazmerno natančno slepo bombardiranje, večina držav pa je uporabljala zastarela letala, ki so skromen tovor bomb na cilje lahko (približno) spustila le po dnevi in ob lepem vremenu.
   Večina letalskih motorjev je zmogla 900-1000 KM (670-735 kW), navadno pa so bili opremljeni z enostopenjskim kompresorjem. Propelerji s spremenljivim korakom so bili še vedno novost. Lovci so navadno zmogli 500 km/h, večinoma so bili oboroženi z dvema ali štirimi strojnicami ter nekateri še s topom. Hitri težki bombniki, sposobni za natančne napade ob vsakem vremenu, so bili če v glavah konstruktorjev. Z izjemo nacistične Nemčije in Velike Britanije ni imela nobena druga država izdelanega koncepta uporabe vojnega letalstva.