Vse se je začelo s - štetjem. Najstarejša znamenja za števila segajo 30.000 let nazaj v kameno dobo, v paleolitik. Od tam imamo prve slike bizonov na stenah jame. Praljudje so začeli enačiti; en bizon - ena črtica, dva bizona - dve črtici... Začeli so meriti razdalje, čas in gibanje nebesnih teles. Štetje temelji na enoličnosti in hkrati podobnosti. Z drugimi besedami, štejemo različne pripadnike iste vrste. Enolično prirejanje je eno najstarejših znanj. Danes se nam zdi to samoumevno, za tisto razvojno stopnjo pa neznanski napredek, začetek abstraktnega razmišljanja.

bizoni na steni španske jame

Števila so prva zaživela s piktografijo (risanje podob), nato s ideografijo (upodabljanje pojmov) in stoletja kasneje z fonografijo (zapisovanje glasov). Prej kot eden so poznali mnogo. In kot eden bizon niso razumeli en bizon, ampak neki bizon. Nato so vsakemu posameznemu pripadniku priredili eno znamenje. Pojma nič seveda niso poznali in to še nekaj sto let. Množino so označili z vrezovanjem črtic v kosti, kamenčki in školjkami, vozli na vrvici ter seveda telo; prsti, okončine, členki.

Inki so število 'zapisali' s številom vozlov na vrvici

Potem je nastal nov problem. Treba se je bilo dogovoriti o številih med seboj. Vas ni mogla zahtevati od druge vasi 4 slonove okle, ta pa bi razumela 5 oklov. Take trivialne stvari vodijo do vojn še danes. Nekateri Indijanci začnejo šteti na prste pri mezincu leve roke. Otomani v Južni Ameriki začnejo pri palcu. Še zahtevnejše je bilo razviti, kar danes imenujemo, ureditev števil. 4 okli so manj kot 5 oklov. Iz tega je sledilo veliko reči:

• števila sledijo drug drugemu in to brez konca
• vsako število ima naslednika
• če poznamo prvo število, poznamo vse naslednike
• dodana števila so vse večja

Od začetka so uporabljali le 1, 2 in 3, nekatera pa do 10 (kot je število prstov na roki). Prišle pa so civilizacije, ki so bile razvite in radovedne, kako deluje narava. Slutile so, da je števil zelo zelo veliko. Vsako število so si predstavljali na enopomenski način, znali so jih izražati in zapisovati. Razvili so pravila, kako vsako novo število poimenovati, kako se jih razvrsti in seveda, kako se računa z njimi. Razvili so številske sisteme.

Najpreprostejši sistemi so bili abaki, računske mize, tablice... Prvi in najbolj temeljni sistem pa je bil sistem kamenčkov. Vsak kamen je predstavljal en element. Vendar to pomeni za večja tevila neobladljivo število kamenčkov. Dološen kupček so zato nadomestili s kamnom, ki se je od ostalih razlikoval. Med simboli se je razvila hierarhija. število kamenčkov, ki so jih zamenjali za drug kamen, je postal osnova oz. baza številskega sistema. Sumerci so imeli šestdesetiški sistem, Maji in Azteki dvajsetiški, Indijci pa nam znani desetiški. Sledovi dvajsetiškega sistema so se ohranili tudi v Reziji (še vedno uporabljajo 40 kot 20 x 20)

Z manj kot 30 različnimi simboli lahko poimenujemo vsa števila od 1 do več stomestnih. Velikanski pomen je imela iznajdba papirja na Kitajskem v 2.st.

Beseda o Sumercih

Kot že povedano je imelo ljudstvo v Mezopotamiji šestdesetiški sistem. Kamenčke so imeli umetno izdelane iz gline. Imenovali so se calculi. Najdbe segajo vse v 4. tisočletje p.n.št. Bili so različnih oblik; veliki, majhni, stožčasti, okrogli, preluknjani. Pisavo so razvili okoli leta 3300 p.n.št. Zaradi potreb vodenja računovodstva, meritev zemlje, zapisovanja računov in davkov so začeli uporabljati pisna znamenja za ševila - številke. Ničle niso poznali, količino 'nič' so upodobili s presledkom.