var aa = true
var bb = true
var cc = true
function a()
{
if (aa) {
setStyleByTag("a", "color", "blue")
setStyleByTag("a", "textDecoration", "underline")
}
else {
setStyleByTag("a", "color", "black")
setStyleByTag("a", "textDecoration", "none")
}
aa = !aa
}
function b()
{
if (bb) {
setStyleByTag("b", "color", "red")
setStyleByTag("b", "fontWeight", "bold")
}
else {
setStyleByTag("b", "color", "black")
setStyleByTag("b", "fontWeight", "normal")
}
bb = !bb
}
function c()
{
if (cc) {
setStyleByTag("c", "color", "green")
setStyleByTag("c", "fontStyle", "italic")
}
else {
setStyleByTag("c", "color", "black")
setStyleByTag("c", "fontStyle", "normal")
}
cc = !cc
}
Stran je oblikovala: Končar Maja
Januar 2006
a
b
c
Leto 1848 v Evropi in na Slovenskem
REVOLUCIJE 1848 V EVROPI
Revolucija, ki je na začetku leta 1848 zajela skoraj vse evropske države, je mnogo
bolj kot prejšnje vplivala na stari politični in družbemi red. Njen izbruh je spodbudilo nezadovoljstvo
meščanstva, ki je zahtevalo več političnih pravic, slabšanje položaja delavstva po izbruhu
velike gospodarske krize (1847) ter zahteve podložniških kmetov po odpravi fevdalnega
sistema.
Februarska revolucija v Parizu
V Parizu so februarja 1848 izbruhnile velike demonstracije, na katerih so delavci
zahtevali vpeljavo splošne volilne pravice in izboljšanje socialnega položaja nižjih družbenih
slojev. Ker oblasti niso hotele izpolniti zahtev demonstrantov, se je začel revolucionarni
upor, ki so ga vodili delavci. Kralj je pobegnil v Anglijo, razglasili so republiko in postavili
začasno vlado. Le-ta je za pomiritev brezposelnih delavcev začela ustanavljati državne delavnice,
razglasila pravico delavcev do dela, uzakonila svobodo tiska in zborovanja ter vpeljala splošno
in enako volilno pravico.
Revolucionarni izbruh v nemških državah in Avstriji
V nemških državah je revolucija prisilila vladarje, da so odpravili ostanke
fevdalnega sistema in oblikovali liberalne vlade. Uzakonili so svobodo tiska in zborovanja,
razpisali volitve v deželne zbore in izdali bolj ali manj liberalne ustave.
Na Dunaju je revolucionarni izbruh (13. marca 1848) odpihnil osovraženega kanclerja Metternicha
in prisilil cesarja Ferdinanda I., da je odpravil cenzuro in obljubil ustavo. V vseh koncih
monarhije so izbruhnili socialni nemiri. Po mestih so delavci napadli tovarne in uničevali
stroje, ki so jih krivili za svojo bedo. Kmetje so napadali gradove, požigali urbarje,
zahtevali zemljo in takojšnjo odpravo fevdalizma. Kmečki nemir se je pomiril šele septembra 1848,
ko je avstrijski parlament (7.9.1848) naposled sprejel zakon o zemljiški odvezi.
Meščanstvo se prestraši
Že poleti 1848 je povsod po Evropi revolucija začela pešati. V revolucionarnem gibanju so se kmalu pojavila nasprotja.
V Franciji se je premožnejše meščanstvo prestrašilo vedno glasnejših zahtev delavstva po socialni preobrazbi Francije. Junija so
vladne čete zadušile upor, ki ga je sprožil vladni ukaz o odpravi državnih delavnic za delavce. Decembra 1848 so na
volitvah za predsednika francoske republike izvolili Napoleonovega nečaka Louisa Napoleona. Na novih volitvah v ustavodajno
skupščino so večino dobili monarhisti, ki so kmalu omejili volilno pravico. Konec leta 1851 je Louis Napoleon izvedel
državni udar in se dal v naslednjem letu okronati za francoskega cesarja napoleona III. V letu 1849 je pruska vojska
zatrla revolucionarne izbruhe v različnih nemških državah. Zaradi zaostrovanja socialnega vprašanja pa je oktobra 1848 izbruhnila
revolucija tudi na Dunaju. Toda vlada jo je do konca meseca zatrla z vojsko. Novi cesar Franc Jožef je sedel na avstrijski
prestol na začetku decembra 1848. Na začetku marca 1849 je razgnal avstrijsko ustavodajno skupščino, ki je zasedala v malem
moravskem mestecu Kromeriž (tja se je iz Dunaja umaknila po izbruhu oktobrske revolucije na Dunaju), in razglasil
oktroirano ustavo.
Pridobitve revolucije
Do srede leta 1849 je bila revolucija povsod po Evropi premagana. Reakcionarni politični režimi, ki so zavladali
v večini evropskih držav, niso mogli odpraviti nekaterih bistvenih pridobitev revolucije. V nobeni izmed držav niso obnovili fevdalnega
sistema. Nacionalne in liberalne težnje so živele naprej. Poseg delavcev v politiko je med meščanstvom okrepil strah pred
socialno revolucijo.
SLOVENCI IN REVOLUCIJA 1848
Reakcija prebivalcev Ljubljane je Janez Trdina v Spominih opisal takole:
"Kdor ni videl tega občnega veselja, tega navdušenja sam, ga bo težko razumel in verjel. Ukaje so si govorili ljudje: Hvala Bogu,
Metternich je šel - proč je jarem - prišla je svoboda, konštitucija - vse težave nehajo - zdaj smo začeli šele
živeti, sme se svobodno misliti, govoriti, pisati, verjeti, kar se hoče: ne bodo nas vodili več za nos fajfarji - naj
jih hudič vzame - pa tudi birokrati. Dali jim bomo že po repu, zdaj bomo mi sami ustanovili, koliko da plačamo davka in kako
se ima obrniti denar, ne bodo ga več žrli sami ne, kakor ta prekleti Metternich itd. Vse grehe je nosil zdaj on, kakor
judovski skopec. Ljudje so poznali tako slabo avstrijsko historijo, da niso nič vedeli, da je Metternichova sistema mnogo
starejša od Metternicha in tudi starejša od njegovega deda in pradeda /.../"
Iskra ljudskega nezadovoljstva, ki je iz Francije preskočila v srednjo Evropo, je tudi v habsburški monarhiji našla
obilo netiva. Kmalu za Dunajem (13.3.1848) in večjimi mesti v monarhiji je revolucionarni val pljusknil v provinco in našel
glasen odmev tudi v slovenskih deželah.
Revolucijo razume vsak po svoje
Novice o padcu osovraženega Metternicha, ukinitvi cenzure in cesarjevi obljubi (15.3.1848), da bo razglasil ustavo,
so naletele na vsesplošno navdušenje meščanstva. V večini slovenskih mest so bučno proslavili konec absolutizma in začetek
nove ustavne dobe, hkrati pa izražali svojo neomajno zvestobo cesarju in dinastiji. Toda veselje meščanstva je že na začetku
skalil nastop nižjih družbenih slojev. V Ljubljani so 16.3.1848 izbruhnile spontane demonstracije delavstva. Delavci so
napadli mitnice ter pobili šipe na oknih stanovanja ljubljanskega župana v mestni hiši. Še radikalnejši pa je bil nastop kmetov.
Vesti o revolucionarnih dogodkih na Dunaju so razumeli, kot da bodo dokončno osvobojeni vseh bremen. V vseh slovenskih deželah
je kmečko prebivalstvo spontano prenehalo izpolnjevati obveznosti do svojih zemljiških gospodov, povsod tam, kjer so obstajali
stari "neporavnani računi", pa je poskušalo gosposko tudi fizično obračunati. Ižanski kmetje so napadli grad in ga
oplenili.
Zemljiška odveza
V mesta in trge se je kmalu povrnil stari red in mir, na podeželju pa je vrelo vse do septembra. Revolucionarnega
nastopa podložnikov niso mogli zadušiti niti z uvedbo obsednega stanja na Kranjskem (28.3.1848) niti s stalnimi pozivi kmetom,
naj ostanejo "trezni" in prenehajo poslušati razne "zakotne pisače". Tako se je kmečki nemir polegel šele po razglasitvi
zakona o zemljiški odvezi (7.9.1848), čeprav le-ta ni izpolnil pričakovanj kmečkega prebivalstva. Zakon o zemljiški odvezi je
namreč določil, da morajo kmetje za zemljo, ki so jo dobili, plačati odškodnino svojim zemljiškim gospodom.
Zedinjena Slovenija
Zmaga revolucije pa je prinesla svobodo tiska. To je omogočilo javno obravnavanje in propagiranje ideje o združitvi
slovenskega narodnostnega ozemlja ne glede na deželne meje, ki je živela med delom izobražencev in študentov že v predmarčni
dobi.
Prvi je bistvo zedinjene Slovenije zajel že Matija Majar - Ziljski. Natančneje so program Zedinjene Slovenije
izoblikovali Slovenci v Gradcu in na Dunaju, ki so zahtevali, "da se politiško razkropljeni narod Slovencev na Kranjskim,
Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom Slovenija zedini".
Program Zedinjene Slovenije se je povezoval z zahtevami po pravicah slovenskega jezika v uradih, na sodiščih in v
šolah, z zahtevo po slovenski univerzi in marsikdaj z zahtevo po tesnejši povezavi s Hrvaško. Od samega začetka je program
zavračal misel, da bi tudi slovenske dežele prišle v okvir prihodnje združene Nemčije. Zato so slovenski politični voditelji
poskušali z organizacijo bojkota volitev v frankfurtski parlament. Obstoj slovenskega naroda so povezali z ohranitvijo
Avstrije. Seveda pa so si želeli, da bi se Avstrija spremenila v državo, v kateri bodo dobili svoje pravice tudi
Slovani.
Usoda programa Zedinjene Slovenije
Program Zedinjene Slovenije v revolucionarnem letu med večino prebivalstva na Slovenskem ni dobil prave podpore.
Peticijsko gibanje v podporo Zedinjene Slovenije je imelo le slab uspeh, saj ni zajelo kmeta invečjega dela meščanstva. Narodno
gibanje se je omejevalo na del izobražencev in na študente. Toda program Zedinjene Slovenije je tudi pozneje ostal
temeljni slovenski politični program, ki pa ga v habsburški monarhiji Slovencem ni uspelo uresničiti.
Neznane besede:
Oktroirana ustava - od vladarja vsiljena ustava, imenovana tako v nasprotju z ustavo, ki jo sprejme
ustavodajna skupščina.
Obsedno stanje - stanje, ko veljajo posebni zakoni in odloki, nagla sodišča, policijska ura itn.
Peticijsko gibanje - gibanje v podporo peticije, t.j. pisne javne prošnje z zahtevo
po Zedinjeni Sloveniji.
RAZMISLI
1. Katere so bile bistvene zahteve revolucionarjev?
2. Kateri sloji so sodelovali v pariških pouličnih bojih?
3. Zakaj je bil odgovor oblasti na revolucionarno gibanje tako nasilen?
4. Matija Majar-Ziljski, Slava Bogu v višavah (Novice 29.3.1848).
"Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po
vogersko /.../ Mi Slaveni pa tudi tverdno, z vso močjo od vsih terjamo, da tudi nas puste doma po našim živeti: Slovence po slovensko.
Presvitli Cesar so oče nas vsih; mi Slovenci pa z drugimi narodi jednaki. Mi nismo čez Nemce, Italijane ali Vogre - pa tudi oni niso
čez nas. To naj pri vsaki priložnosti vsaki Slovenec proti vsakimu govori in tverdi!"
Kakšen odnos do drugih narodov diha iz Majarjevega besedila?
5. Poročilo o napadu kmetov na ižanski grad je izšlo v ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung:
"Z žalostjo poročamo svojim bralcem o dejanju najbolj razuzdanega in odvratnega vandalizma, ki ga je predvčerajšnjim,
v torek 21. t. m. zagrešila kmetska divjost in surovost na lepem, dve uri od Ljubljane oddaljenem ižanskem gospostvu,
lasti grofa Jožefa Auersperga. Načrt za opustošenje gradu so prebivalci okoliških krajev Iga, Tomišlja, Studenca in drugih
napravili že več dni poprej, pa so ga ohranili tako tajno, da niso imeli grajski prebivalci o tem niti najmanjše slutnje.
21. marca zvečer po osmi so prišle kmetske skupine s sekirami in najraznovrstnejšim rušilnim orodjem."
Ali so izobraženi meščani razumeli zahteve kmetov? Zakaj?
6. Ali je bilo temeljno načelo programa Zedinjene Slovenije uresničeno?