|
|
|
Uvod
Marx
je veliko prispeval k razvoju znanosti. Pravzaprav je tukaj težko
ohraniti neko kritično zavest pri
doumevanju in razjasnjevanju teh vidikov. Že sam Marx je o tem pisal,
da je vsaka misel po svoje nujno enostranska in subjektivna, saj jo
vedno nosi nek višji interes. Resnica
je zanj sestavljena iz mnogih enostranskosti. Osnovno stališče
zgodovinsko materialistične teorije je takšno, da človeka
postavi kot bistveno družbeno in proizvodno bitje. Pomembna je tudi
teza
o družbi kot celoti družbenih praks, ki je vsaka za sebe, pa vendar ni
neodvisna od drugih, vse skupaj
pa ustvarjajo družbeno dejanskost. Medsebojno povezanost in strukturo
teh praks določa način povezanosti teh praks s proizvodno
prakso ljudi te družbe, predvsem z materialno proizvodnjo in družbenimi
odnosi, ki jo sploh omogočajo in razvijajo. Seveda pa tu ne gre za
enostranski odnos oziroma relacijo, temveč je to obojestranska
relacija, saj tudi ostale prakse lahko vplivajo na materialno
proizvodnjo. To je pa pomembno za znanost in tehnologijo zato, ker
slednji nista neposredni materialni proizvajalni sili, temveč sta
najprej in predvsem duhovna produkta, ki zelo izrazito določata
potek vseh oblik proizvodnje še posebej materialne. Vendar
pa ima materialna proizvodnja primat pred ostalimi oblikami proizvodnje
predvsem znotraj razrednih razmerij. Torej ne toliko v družbi resničnega
družbenega bogastva, kot v družbi, ki se ubada s premagovanjem revščine.
V zgodovini so se ljudje morali primarno boriti za svojo materialno
eksistenco in šele takrat, ko se nekateri posamezniki v družbi niso
potrebovali več boriti le za golo preživetje, je prišlo do višjega
stanja človeškega obstoja. Bolje povedano, šele v
višji fazi razvoja družbe, v družbi bogastva človeških
proizvajalnih sposobnosti in možnosti, se prekine enostranska odvisnost
duha in materije.
|