Zgodovina koles na Slovenskem

Kolesa so se pri nas pojavila istočasno kot drugje po Evropi. Bila so znak bogatih meščanov in šele kasneje praktično in lahko prevozno sredstvo za ostale. S prvimi kolesarji so se pojavile tudi prve težave. Kolesarji so plašili ljudi in živali in na cestah povzročali nered. V naših krajih je bilo kolesarjenje najbolj moteče v Ljubljani, ki je premogla največ koles. Nakup kolesa je bil zelo drag (tri do štiri učiteljeve plače-200 kron).

Zaradi, nesreč npr. splašeni konj v diru prevrne kočijo, je mestna vlada omejila kolesarski promet po nekaterih ljubljanskih ulicah. Kolesarji so večkrat protestirali in leta 1893 je vlada legalizirala in priznala kolesarsko gibanje. Večina ljudi je bila še vedno nenaklonjena kolesarjenju kot nevarnemu in škodljivemu športu.

Po 2. svetovni vojni so imele velike zasluge za uveljavljanje koles izposojevalnice koles. Kolesa so posojale za malo odškodnine in tako pomagale tudi manj premožnim spoznati kolo.

V Ljubljani je bilo v tistih časih več kolesarjev kot avtomobilistov. Ljudje so si z uporabo kolesa na preprost način pomagali na vsakdanjih poteh. Leta 1896 je bil sprejet deželni zakon za vojvodino Kranjsko, ki je v obliki cestnopolicijskih predpisov določal vse pogoje, da se kolo vključi v splošne prometne razmere.

Kolesarjem so določili način prehitevanja (v levo) in izogibanja (na desno). Posebej je bilo kolesarjem ukazano, da smejo voziti tam, kjer ima cesta še hodnik za pešce, izključno samo po cesti. Če cesta nima posebnih bankin za pešce, so se morali pešci ob srečanju s kolesarjem izogniti.

Če je kolesar želel na cesti prehiteti pešca, voz ali skupino živali, je bil dolžan vsaj 20 m pred srečanjem opozoriti z večkratnim znamenjem z zvoncem.Če pa je opazil, da so živali plašljive ali pa ga je na to opozoril tisti, ki je upravljal z živino, je moral kolesar stopiti s kolesa in iti mimo živali peš. Kolesarji so se morali na zahtevo redarja izkazati s posebnim potrdilom, da so vešči vožnje in, da so se tega naučili v kolesarskem klubu. Vožnje na kolesu se kolesarji niso smeli učiti na cesti ali drugem javnem prometnen kraju. Kolesarski klubi so imeli v ta namen posebne zaprte prostore. Takšne dvorane so imeli v hiši vnetega slovenskega kolesarja Josipa Jakopiča, v telovadnici na Grabnu in v poslopju Kolizeja (Nemci).

V Ljubljani so sklenili, da bodo vodili poseben seznam lastnikov koles in koles. Zato je moralo biti vsako kolo opremljeno s posebno razvidno tablico, pritrjeno na okvir v bljižini krmila. Na Magistratu so kupili 600 tablic, Ljubljana pa je štela okoli 30.000 ljudi.

K širjenju kolesa kot prevoznega sredstva je pripomogla tudi kolesarska industirja.Na kolesarstvo sta vplivala J. Puh iz okolice Ptuja in Fran Batjel. Puh je prvi 1889. osnoval v Gradcu delavnico koles, ki je prerasla v tovarno. Batjel je v Gorici ustanovil prvo slovensko tovarno koles Tribuna (1905) in jo 1919. preselil v Ljubljano, njena naslednica je tovarna Rog.

Prvi kolesarski klub na Slovenskem je bil nemški Der Laibacher Bycikilsticher Club, ustanovljen 1885. Dve leti kasneje pa je bil kot protiutež bil ustanovljen Klub slovenskih biciklistov. Oba kluba sta v naslednijh letih priredila več srečanj in kolesarskih tekem.

V zadnjih dvajsetih letih se uvajajo označeni kolesarski pasovi na voziščih ter kolesarske steze med vozišči in pločniki. V Sloveniji je bilo 1991. okoli 700.000 koles.

Na vrh