BERTRAND RUSSELL

MOJ FILOZOFSKI RAZVOJ

UVOD

Bertrand Russell je bil eden največjih filozofov, logikov in matematikov sedanje in polpretekle dobe. Nikoli ni pripadal nobeni filozofski šoli- vedno je bil izviren, ustvarjalen mislec, čeprav je črpal svoje misli tudi od drugih mislecev- predvsem pa si je prizadeval za resnico in lastno duhovno neodvisnost.

Rodil se je 18. maja 1872 v plemiški družini kot tretji otrok. Že od otroštva je kazal zanimanje za matematiko. V svoji avtobiografiji je zapisal: » Rad imam matematiko, ker ni človeška in nima nič posebnega opraviti niti s tem planetom niti s celotnim slučajnim univerzumom.« Pri svojem študiju je Russell nihal med matematiko in filozofijo. Nekaj časa je celo kazalo, da bo zaradi filozofije zanemaril matematiko, vendar se to ni zgodilo. Prej bi rekli, da si je s filozofijo pomagal pri razumevanju matematike. Pomembno leto v njegovem življenju je leto 1950, ko je dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Umrl je 2. februarja leta 1970.

V zgodovino se je Russell vpisal kot filozof, kot mislec, logik in matematik. Kot filozof sodi v glavni tok angleške empiristične filozofije, ki se razlikuje od filozofije v Evropi in Ameriki. Med temeljne značilnosti angleške filozofije štejemo njeno naravnanost na izkustvo ali empirijo, na preverjanje resnice s tem, kar človek doživlja. Russell je v svojih filozofskih analizah vedno sledil zdravi pameti. Seveda pa povsod z zdravo pametjo (common sense) ni mogoče.

Russell filozofije ni imel za znanost, ampak za raziskovanje neznanega. Menil je, za znanost nenehno oži področje filozofije, čeprav se tudi v znanosti sami odpirajo filozofska vprašanja in gre tako za nekakšno kolobarjenje.

 

MOJ FILOZOFSKI RAZVOJ

Russellov filozofski razvoj lahko razdelimo na različne etape, glede na probleme s katerimi se je ukvarjal, in na ljudi, katerih dela so vplivala nanj. V vseh pa je ena sama stalna zasvojenost:

V KOLIKŠNI MERI IN S KAKŠNO STOPNO GOTOVOSTI LAHKO REČEMO, DA KAJ VEMO?

Ostali filozofi so ponavadi začeli z vprašanjem, kako kaj vemo, in nato nadaljevali s tem, kaj vemo. Po Russellu pa je to napaka, saj je vednost o tem , kako kaj vemo, le majhen del vednosti o tem, kaj vemo.
O filozofskih vprašanjih je Russell začel razmišljati, ko mu je bilo 15 let. Večino dotedanjega časa je porabil za matematiko in matematika je močno vplivala nanj pri njegovih poskusih filozofskega razmišljanja.

Njegovo zanimanje za filozofijo je imelo dva izvora. Na eni strani je hotel odkriti, ali lahko filozofija omogoči kakršnokoli obrambo pred vsem, kar bi lahko imenovali religiozno prepričanje; na drugi strani pa je želel prepričati samega sebe, da je nekaj kljub vsemu mogoče vedeti, vsaj v čisti matematiki, če že drugod ne.

Veliko je razmišljal tudi o religiji. Njegovi teološki dvomi so ga skrbeli, ne samo zato, ker je odkril v religiji tolažbo, ampak tudi zato, ker je čutil, da bi ga ti dvomi, če bi jih razglasil, boleli in osmešili. Kasneje pa je na področju vere najprej nehal verovati v svobodno voljo, potem v nesmrtnost in nazadnje tudi v Boga.

Okoli leta 1890 je študiral v Cambridgeu in pouk matematike v njegovih študentskih letih mu ni bil všeč. Dokazi, ki so jih navajali za matematične teoreme so se mu zdeli v posmeh logični inteligenci. Vsa matematika je bila predstavljena kot serija premetenih zvijač, s katerimi naj bi zbral točke pri glavnem izpitu. Vse to je učinkovalo nanj tako, da se mu je matematika priskutila. Ko je opravil izpite, je prodal vse svoje matematične knjige in se zaklel, da ne bo nikoli več nobene pogledal. In takrat se je pognal v fantastični svet filozofije. No, kljub svoji obljubi je kasneje prebral še precej matematičnih knjig.

Leta 1900 je Russell srečal Peana na mednarodnem kongresu filozofije v Parizu. Kasneje je prebral vsa njegova dela. Razsvetljenje, ki so mu ga dala Peanova dela je izviralo predvsem iz dveh tehničnih napredkov, katerih pomembnost je zelo težko oceniti, če si človek (tako kot si je Russell) ne prizadeva leta in leta razumeti aritmetiko.

Prvi napredek je v ločitvi stavkov z obliko »Sokrat je umrljiv« od stavkov z obliko »Vsi Grki so umrljivi«. Aristotel je obe stavčni formi obravnaval kot formi, ki se ne razlikujeta pomembneje. Po mnenju Russella pa logika ne more napredovati, dokler ne razvidimo, da sta formi popolnoma različni. »Sokrat je umrljiv« pripisuje predikat imenovanemu subjektu, »Vsi Grki so umrljivi« pa izraža odnos dveh predikatov – namreč Grk in umrljiv.

Drug pomemben napredek, o katerem se je Russell poučil pri Peanu, je bila trditev, da razred, ki vsebuje en sam člen, ni istoveten z njim. »Zemljin satelit« je na primer razred in ima en sam člen, namreč Luno. Fraza »Zemljin satelit« ne bi spremenila svojega pomena, če bi odkrili še kakšen drugi satelit. Trditve o Luni so, če vzamemo Luno kot ime, nesmiselne, razen za tistega, ki ve za Luno. Drugim bi bila beseda »luna« nesmiselni zvok, če ga ne bi prej razložili kot enakovrednega frazi »edini Zemljin satelit«.

V letih od 1900 do 1910 je Russell skupaj z Whiteheadom večino časa porabil za knjigo Principia Mathematica. Problemi s katerimi se spoprijemata v tej knjigi so bili dvojne vrste: filozofski in matematični. Prvotni namen dela Principia Mathematica je bil dokaz, da vsa čista matematika sledi iz čisto logičnih premis in uporablja zgolj pojme, ki jih je mogoče definirati z logičnimi termini.

Čas je tekel, delo pa se je razvijalo v dveh različnih smereh. Po matematični plati so prišli na dan povsem novi predmeti, ki so vključevali nove algoritme, ti pa so omogočili simbolno obravnavanje snovi, ki je bila prej prepuščena zmedenosti in nenatančnosti vsakdanjega jezika. Po filozofski plati sta obstajala dva nasprotujoča si razvoja, eden prijeten, drugi neprijeten. Prijetno je bilo, ko se je pokazalo, da je potrebni logični aparat manjši, kot si je mislil. Predvsem se je izkazalo, da so razredi nepotrebni. Neprijetni vidik pa je bil zelo neprijeten. Izkazalo se je, da je mogoče iz premis, ki jih sprejemajo vsi logiki ne glede na šolo že od Aristotelovih časov, izpeljati protislovja, ki so kazala, da je nekaj narobe, vendar niso kazala, kako bi bilo mogoče stvar odpraviti.

Do protislovja je Russell prišel, ko je začel obravnavati razrede, ki niso člani samega sebe, in ti morajo, se mu je zdelo, tvoriti razred. Vprašal se je, ali je ta razred člen samega sebe ali ne. Če je član samega sebe, mora imeti opredeljujočo lastnost razreda, da ni član samega sebe. Če pa ni član samega sebe, ne sme imeti opredeljujoče lastnosti razreda, torej mora biti član samega sebe. Vsaka alternativa vodi k svojemu nasprotju in s tem v protislovje.

Odločil se je, da bo skušal rešiti ta protislovja. Njegov prvi uspeh je bila teorija opisov leta 1905. Ta na videz ni bila povezana s protislovji, toda s časoma je nastala nepričakovana povezava. Med iskanjem rešitev za protislovja se mu je zdelo, da je treba za povsem zadovoljivo rešitev zadostiti trem zahtevam. Prva je bila, da morajo protislovja izginiti. Druga je bila zelo zaželena: rešitev mora pustiti kolikor je le mogoče, nedotaknjene kar največ matematike. Tretjo zahtevo je težko natančno določiti: rešitev bi se morala ob razmišljanju sklicevati na nekaj, čemur bi lahko rekli »logična zdrava pamet«.

Teorijo opisov je Russell v članku objavil leta 1905. Uredniku se je zdela teorija tako nesmiselna, da ga je prosil, naj stvar še enkrat premisli. Russell pa je bil prepričan, da je teorija pravilna, zato članka ni hotel umakniti. Kasneje so to teorijo splošno sprejeli in obvladalo je prepričanje, da je to njegov največji prispevek k logiki. Pojavile pa so se tudi reakcije proti tej teoriji pri logikih, ki ne verjamejo v razliko med imeni in drugimi besedami. Za argument je Russell vzel nasprotje med imeni in opisi. Vzel je ime »Scott« in opis »avtor Waverleya«. Trditev »Scott je avtor Waverleya« izraža istovetnost. Nekdo je želel vedeti ali je Scott avtor Waverleya, ni pa želel vedeti ali je Scott Scott.

Logiki mislijo takole: če dve frazi označujeta isti predmet, lahko eno frazo vselej nadomestimo s stavkom, ki vsebuje drugo frazo, ne da bi stavek zaradi tega nehal biti resničen, če je resničen, ali neresničen, če je neresničen. A smo pravkar videli, da lahko spremenimo resnični stavek v neresničnega, če nadomestimo »Scott« z »avtorjem Waverleya«. To kaže, da moramo razlikovati med imenom in opisom: »Scott« je ime, »avtor Waverleya« pa opis. Druga pomembna razlika med imeni in opisi je v tem, da more biti ime v stavku smiselno le, če obstaja kaj, kar poimenuje, medtem ko za opis te omejitve ni.

Russell se ukvarja tudi z nečem, kar enako zadeva filozofijo in matematiko, in sicer s pomembnostjo odnosov. Trdi, da imajo različne vrste odnosov različne vrste uporabe. Razlikuje tri vrste odnosov:

Odnos, ki ga lahko ima največ en člen do danega člena. Npr. »oče tega x-a«, »sinus tega x-a«. Če na primer govorimo o krščanski deželi, lahko govorimo o »x-ovi ženi«, vendar ta fraza postane nejasna, če jo uporabljamo v deželah, kjer vlada poligamija. V matematiki lahko govorimo o »x na kvadrat«, ne pa tudi o »kvadratnem korenu iz x«, ker ima x dva kvadratna korena.

Zelo pomembna vrsta odnosov je vrsta, ki uveljavlja korelacijo med dvema razredoma. Pravimo ji izomorfni odnos. To je vrsta odnosa, kjer ni samo največ en x, ki ima odnos R do danega y, ampak je tudi največ en sam y, ki ima do danega x odnos R. Primer: število človeških nosov je enako številu ljudi. Če si pogledamo deželo, kjer je poligamija prepovedana, brez naštevanja vemo, da je število žena enako številu mož.

Tretji pomemben tip odnosa oblikuje serije, zato ga imenujemo serialni odnos. Po Russellu je serija množina urejenih členov, pri čemer je urejenost izpeljana iz odnosa, ki ima tri lastnosti:

mora biti asimetričen – se pravi če je x v odnosu do y, potem y ni v tem odnosu z x-om

mora biti tranzitiven – se pravi če ima x odnos do y in y do z, potem ima tudi x odnos do z

biti mora povezan – se pravi, če sta x in y katerakoli dva različna člena na svojem polju, potem ima x odnos do y ali y do x.

Če ima odnos te tri lastnosti potem ureja člene svojega polja v serijo.

Vse te lastnosti lahko ponazorimo s človeškimi sorodniškimi odnosi. Tako je odnos biti soprog asimetričen, zakaj če je A soprog B-ja, B ni soprog A-ja. Zakonski par je nasprotno simetričen odnos. Prednik je tranzitiven, ker je prednik A-jevega prednika A-jev prednik, toda odnos oče ni tranzitiven. Prednik ima dve od treh zahtevanih lastnosti za serialni odnos, nima pa tretje, ker pač ni povezan, saj ne moremo reči, da je od dveh poljubno različnih ljudeh eden nujno prednik drugega. Če pa na primer pregledujemo zaporednost v kakšni kraljevski družini, kjer sin vedno sledi očetu, je odnos prednik, omejen na to kraljevsko linijo, povezan in zato ti kralji tvorijo serijo.

Leta 1918 se je Russell začel ukvarjati z jezikom in sicer se je zanimal za definicijo »pomena«. Pri iskanju definicije »pomena« je poskušal napredovati po behaviorističnih načelih. Očitno je, da si otrok pridobi navado uporabljati besedo »pes« ob ustreznih priložnostih natanko tako, kot si pridobi druge navade. Pogosto sliši izgovoriti besedo »pes«, medtem ko je njegova pozornost usmerjena na psa. Pri običajnem procesu krajšanja pride pes pravočasno, da povzroči dražljaj za izgovor besede »pes«, ko pa otrok sliši besedo »pes«, pričakuje, da bo psa tudi videl . Ko sta obe navadi pridobljeni, otrok lahko reče, da pozna pomen besede »pes«.

Bistvo pri razumevanju besede je, da ima ta nekaj lastnosti svojega pomena. Če vas sredi noči zbudi krik »Gori!«, se boste vedli precej podobno, kot če bi zavohali požar. Seveda so razlike med besedo in njenim pomenom, na primer beseda »ogenj« nas ne more ogreti ne ožgati.

Russell se je ukvarjal tudi z zelo spornim vprašanjem logičnega jezika. Po njegovem naj bi bil logični jezik jezik, v katerem bi bilo mogoče izreči vse, kar bi želeli povedati s stavki, ki so nam razumljivi. Temeljna razlika med Russellom in mnogimi filozofi je to, da so oni prepričani, da je običajni govor dovolj dober, ne samo za vsakdanje življenje, ampak tudi za filozofijo. Russell pa je nasprotno prepričan, da je v običajnem govoru polno nejasnosti in nenatančnosti in da bi bilo treba za vsak poskus preciziranja prilagoditi navadni jezik v slovarskem in sintaktičnem smislu. Vsak priznava, da fizika, kemija in medicina vsaka posebej zahtevajo jezik, ki ni jezik vsakdanjega življenja. Russell ne ve zakaj bi bilo samo filozofiji prepovedano, da si ustvari podoben približek natančnosti in preciznosti. Vzemimo za ponazoritev eno najbolj navadnih besed vsakdanjega govora, namreč besedo »dan«. Na primer: za Žide je dan definiran kot obdobje od enega do drugega sončnega zahoda. Tudi astronomi imajo tri vrste dneva: resnični sončni dan, povprečni sončni dan in siderični dan. Če bi astronomom prepovedali precizacijo, kar je nekaterim modernim filozofom tako pri srcu, bi bila celotna znanost astronomije nemogoča.

Russell se je zavedal ozkih meja deduktivnega sklepanja, kot ga kaže praksa logike in čiste matematike. Ugotovil je, da imajo vsa sklepanja, ki jih uporabljata zdrava pamet in znanost, drugačno naravo od sklepanj v deduktivni logiki, in sicer je pri obeh sklep ob resničnih premisah in pravilnem sklepanju zgolj verjeten. Ko je videl, da je bistvo nedemonstrativnega sklepanja doseči verjetnost sklepov je začel raziskovati verjetnost. Ugotovil je, da je predmet nedemonstrativnega sklepanja mnogo širši in mnogo bolj zanimiv, kot je pričakoval. Posvetil se je tudi primerom, pri katerih imamo občutek, da je naše sklepanje trdno, čeprav ga lahko uveljavijo samo zunaj logična načela. Vzemimo preprost primer: recimo, da se ob sončnem dnevu sprehajate zunaj; vaša senca hodi za vami; če skočite, skoči tudi senca; iz teh razlogov jo brez obotavljanja imenujete svojo senco in niti malo ne dvomite, da je vzročno povezana z vašim telesom. Toda čeprav o tem sklepanju ne bi mogel dvomiti nobeden zdrav človek, logični ni demonstrativno. Logično ni nemogoče, da obstaja temna lisa, ki se premika podobno kot vaše telo, a ima lasten neodvisen obstoj.

Nazaj na začetno stran.