Moj dedek je hodil v šolo v Trebčah pri Trstu. Ta kraj je spadal pod Avstro - Ogrsko. V šolo je začel hoditi, ko je bil star pet let, v letu, ko se je začela prva svetovna vojna. Šolska obveznost je takrat trajala od šestega do štirinajstega leta, za šolo pa so morali biti zdravstveno sposobni.

Dedkovo šolanje se je začelo takole. Nekega dne je šel z drugimi otroki k šoli. Vsi drugi so odšli k pouku, on pa je sam ostal pred šolo. Mimo je prišla učiteljica, ki je poučevala prvi razred. Vprašala ga je, če bi tudi on želel hoditi v šolo. Pokimal je in prijazna učiteljica ga je peljala v razred. Dala mu je zvezek in svinčnik. Najprej ga je posadila v zadnjo klop med ponavljalce, kmalu pa je "napredoval" v prve klopi med boljše učence. Da je lahko postal čisto pravi šolar, je moral še na zdravniški pregled. Zdravnik ga je premeril od nog do glave in ugotovil, da je zrel za šolo.

Osnovna šola je bila brezplačna, zvezke in svinčnike so dobili v šoli. Pouk so imeli trikrat na teden cel dan, dvakrat samo dopoldne, ob četrtkih pa so bili prosti. Šolsko leto se je začelo z mašo, po maši so vsi zapeli avstrijsko himno. Tudi končali so ga tako. Avstrijsko himno so peli še enkrat in to na cesarjev rojstni dan.

Dedek se zelo rad spominja prijazne učiteljice, ki ga je učila v prvem razredu. Bila jim je kot druga mati, nikoli jih ni tepla. V višjih razredih pa so tepli za vsako malenkost.

Pouk je potekal v slovenskem jeziku, učili pa so se tudi nemškega. Ko je Trst pripadel Italiji, so se začeli učiti italijanščine. Tako se je dedek že v osnovni šoli kar dobro naučil dva tuja jezika, kar mu je kasneje prišlo zelo prav.

Kmalu po končani ljudski šoli se je začel učiti za peka na Opčinah pri Trstu. Učna doba je izgledala tako, da je vse noči delal v pekarni, dopoldne pa raznašal kruh po trgovinah in gostilnah. Tako "utrjen" je po petih letih opravljal pomočniški izpit.

Moja babica je hodila v šolo v Šentilju pod Turjakom. Do šole je imela dobre pol ure hoda. Tudi ona je začela hoditi v šolo s petimi leti, ker je bila starejša sestra bolj plaha, babica pa korajžna, je učitelj Rozman odločil, da gresta v šolo kar obe.

Šolo so imeli dopoldne in popoldne. Med opoldanskim odmorom so bližnji otroci odšli domov, bolj oddaljeni pa so ostali kar v šoli. Babica se zelo nerada spominja prvih dveh let šolanja, ker so imeli zelo hudo učiteljico, ki jih je pogosto tepla in sramotila. Bolje je bilo v naslednjih razredih, ko jih je učil g. Rozman, ki je bil zelo dober učitelj. V šoli so bili glavni trije predmeti in sicer računanje, branje in pisnje.